Josip KLEMENČIČ

Rodil se je v trgovski družini očetu Francu Klemenčiču in materi Tereziji, rojeni Lesjak. Njegov mlajši brat je bil politik in narodni revolucionar Lovro Klemenčič.

V Novo mesto se je leta 1897 prišel učit pečarske obrti k bratoma Ivanu in Valentinu Appéju, ki sta v Kandiji pri Novem mestu nekaj let pred tem odprla prvo pečarsko delavnico. Leta 1900 je postal pečarski pomočnik. Istega leta je končal tudi Obrtno nadaljevalno šolo, ki jo je pričel obiskovati takoj po prihodu v Novo mesto. Nato je delal v omenjeni pečarski delavnici do leta 1909, ko mu je mojster Ivan Appé (brat Valentin je umrl že pred tem) predal obrt in prodal delavnico. Sčasoma je odkupil tudi hišo v Kandiji. Leta 1914 se je poročil z Marijo Grum iz Šmartna pri Litiji, sestro slovenskega dramatika in pisatelja Slavka Gruma.

Leta 1919 je Klemenčič delavnico preselil iz Kandije v Novo mesto v stavbo nekdanje usnjarne ob Krki, kjer je skupaj s sinom prejšnjega lastnika, Valentinom Appéjem ml., prijavil obrt. Že naslednje leto je Valentin Appé ml. nepričakovano umrl, Klemenčič pa je nato odkupil zemljišče v Bršljinu za bodočo tovarno, ki je bila zgrajena leta 1923. Keramika, tovarna peči, štedilnikov, kamenine in šamotnih izdelkov J. Klemenčič, družba z o. z. Novo mesto, kjer je imel Josip Klemenčič glavni delež, je bilo prvo družabniško podjetje v Novem mestu.

Osnovna dejavnost tovarne je bila izdelava, prodaja in montaža krušnih in sobnih peči ter štedilnikov posameznim naročnikom. Med večjimi naročili pa so bila npr. vsa pečarska in keramičarska dela na novozgrajeni progi Lika – Dalmacija leta 1924, vsa pečarska dela v novozgrajeni meščanski šoli leta 1929 v Novem mestu, enako v ljubljanskem hotelu Miklič ipd. V tridesetih letih se je podjetje ukvarjalo tudi z umetniško keramiko.

Med drugim je bil Josip Klemenčič tudi predsednik Obrtnega združenja za ves novomeški okraj. Bil je zelo socialno naravnan tovarnar, saj je v okviru tovarne dal zgraditi hišo za delavce z družinami. Po njegovi smrti je vodenje tovarne prevzela njegova žena, po drugi svetovni vojni pa je bila tovarna podržavljena in leta 1980 priključena gradbenemu podjetju Pionir.