JEŠE, Leopold

Po prezgodnji smrti moža, je njegova mati ostala sama s sedmimi otroki. Ker je bila zelo podjetna pri prodaji žime je kupila novo hišo v Stražišču pri Kranju. Poldeta je poslala v gimnazijo v Kranj, kjer je maturiral leta 1905. Zanimale so ga naravoslovne vede, posebej medicina, nadarjen je bil tudi za glasbo. Prepričal je mater, da ga je poslala na Dunaj na Medicinsko fakulteto, ki je bila takrat ena najboljših medicinskih fakultet v Evropi. Vpisal se je oktobra leta 1906, pridno študiral in redno opravljal izpite. V šolskem letu 1909/10 je bil Knafljev štipendist . Izpolnil je tudi obljubo, ki jo je dal materi, da si bo pri študiju pomagal tudi sam. S tremi prijatelji je ustanovil zabavni ansambel, v katerem je bil violinist. Ob večerih so si fantje v kavarnah prislužili nekaj denarja za življenje na Dunaju in za potne stroške domov, kamor je Polde redno hodil vsake počitnice. Diplomiral je leta 1911, specializacijo pa je končal leta 1920.

Ob začetku prve svetovne vojne ga je kot mladega zdravnika takoj mobilizirala avstro-ogrska armada. Kot vojaški zdravnik je na vzhodnih frontah v krvi, lakoti in boleznih spoznaval medicino in nesmiselnost vojne morije. Leta 1921 je prevzel vodstvo Očesnega oddelka javne bolnice v Ljubljani in 25. junija 1921 postal profesor. Prevzel je dobro urejen, sodoben očesni oddelek, tudi z bogato knjižnico in instrumentarijem, vendar tudi z veliko prostorsko stisko. Do leta 1940 je objavil 17 strokovnih del v domači in tuji strokovni literaturi, na oddelku je imel štiri zdravnike. Od leta 1936 je med prvimi v Jugoslaviji intrakapsularno operiral sivo mreno in med prvimi oftalmologi v Evropi z dr. Prevcem leta 1938 pričel z
operacijo odstopa očesne mrežnice. Bil je prvi okulist, ki je pisal izvide v slovenščini.

V juliju 1945 je bil imenovan za rednega profesorja oftalmologije, predstojnika Očesne klinike in Katedre za oftalmologijo popolne Medicinske fakultete v Ljubljani. Dvakrat je bil odlikovan z državnimi odlikovanji. Postal je tudi član Francoskega oftalmološkega društva in prvi predsednik Slovenske oftalmološke sekcije. V letih od 1948 do 1955 je bil tudi predsednik Združenja oftalmologov Jugoslavije. Vzgojil je tri bodoče profesorje oftalmologije na Očesni kliniki (Carmen Dereani, Staneta Stergarja in Staneta Novaka). Sprostil in odpočil si je pravzaprav edino v Bohinju, kjer je leta 1930 kupil nekaj zemlje in si postavil vikend. Z ženo in otrokoma je odhajal ob sobotah na vlak do Bohinjske Bistrice in od tam dalje do jezera s kočijažem. Sproščal se je z delom na vrtu, pripravljal kurjavo, veslal po jezeru, balinal ter s prijateljem župnikom Jankom Mlakarjem in s svojo družino hodil na Pokljuko, Triglav, do Triglavskih jezer, slapa Savice, na Komarčo in Komno. Skoraj vsak večer je našel nekaj časa za večerno pravljico ali igral na violino.

Zelo ga je potrla smrt mladega in nadarjenega asistenta dr. S. Prevca, s katerim sta začela pripravljati Oftalmologijo in ki je že prvi teden po odhodu z očesnega oddelka padel v partizanih. Takrat skoraj 14 dni doma ni spregovoril besede.

Leta 1930 je pričel pripravljati učbenik iz oftalmologije. Skice in osnutke za posamezna poglavja je sestavljal na liste in jih primerjal s tujimi učbeniki. Vedel je, da bodo po končani 2. svetovni vojni nastopili novi časi, da bo Ljubljana dobila popolno Medicinsko fakulteto in da bo treba takoj ponuditi slovenskemu študentu medicine učbenik in študijske pripomočke. Istočasno je profesor napisal učbenik za medicinske sestre in poljudno knjižico Oko in vid. Med pripravo za predavanje študentom medicine je od možganske kapi umrl spomladi leta 1959 v svoji delovni sobi v sedaj že podrti stari Očesni kliniki.