JANŠA, Anton

O mladosti Antona Janše ne vemo veliko. Doma se je bavil s slikarstvom in čebelarstvom. Po njegovem pričevanju, naj bi doma imel 100 panjev. Leta 1752 je postal grajski vrtnar v Radovljici. Leta 1766 je odšel na Dunaj. Vpisal se je v bakrorezno-risarsko šolo. Preživljal se je s štipendijo in deloma tudi z risanjem. Leta 1769 se je prijavil na razpis Nižje avstrijske ekonomske družbe in dobil službo čebelarja. Najprej je delal v Meidlingu, potem se je preselil v Augarten.

Leta 1770 je dobil naslov cesarsko-kraljevega učitelja čebelarstva. Avgusta istega leta je dobil nalogo potovati po avstrijskih deželah in poučevati čebelarstvo. Čebelariti je začel s 16 panji. Že leta 1772 je imel čez 300 panjev. Od leta 1773 dalje so čebelarji v okolici Dunaja morali čebelariti po njegovem vzoru. Razširjeval je Scopolijeva odkritja o življenju čebel. Ugotovil je, da matica 5. ali 6. dan po rojstvu zleti na parjenje in da se pari med 11. in 14. uro. Učil je, da se rojenje da preprečiti z večanjem prostora in izrezovanjem trotovine vsakih 14 dni. Iznašel je pripravo za prestrezanje rojev-vršo. V avstrijskih deželah je razširil prevažanje panjev na druge paše. Jeseni čebel ni moril. Ohranjal jih je za naslednje leto. Ovrgel je trditev, da so troti vodonosci. Leta 1771 je izdal razpravo o rojenju čebel, ki je bila večkrat ponatisnjena, leta 1773 je objavil kratko navodilo kmetom za uspešno čebelarjenje. Po njegovi smrti je njegov učenec J. Münzenberg objavil njegovo rokopisno delo Popolni nauk o čebelarstvu. Čebelarsko društvo, ki ga je imel v načrtu stanoviti, ni nikdar zaživelo. Marija Terezija pa je ustanovila čebelarske šole v Dunajskem Novem mestu, na Moravskem in Češkem. Leta 1775 je kazala vsem čebelarskim učiteljem, da morajo čebelariti po Janševih načelih.