Janko RAVNIK

Janko Ravnik je slovenski javnosti znan kot glasbeni pedagog, skladatelj, fotograf, planinski zanesenjak in ustvarjalec prvega slovenskega celovečernega filma.

Rodil se je v kmečko obrtniški družini 7. maja 1891. v Bohinjski Bistrici. Do svojega dvanajstega leta je živel v rojstnem kraju, potem pa nekaj let obiskoval orglarsko šolo v Ljubljani. Leta 1911 je nadaljeval študij klavirja in kompozicije na konservatoriju v Pragi. Na sprejemnem izpitu je igral lastno skladbo Večerna pesem. S komponiranjem se je ukvarjal ves čas svojega študija in je že takrat svoja dela objavljal v reviji Novi akordi. 1915. leta je diplomiral, nato so ga vpoklicali k vojakom, kjer je služil v pehotni godbi. Tu je spoznal dva odlična češka glasbenika in z njimi ustanovil Komorni trio in veliko javno nastopal. Po koncu vojne se zaposlil kot dirigent v ljubljanski operi, ob ustanovitvi konservatorija pa je postal učitelj klavirja. Na Akademiji za glasbo je bil redni profesor, nekaj časa tudi njen rektor. Od ustanovitve Akademije za glasbo pa do leta 1968 je vzgojil vrsto pianistov in vzorno deloval na svoje študente. Znan je bil kot profesor, ki je postavil visoke kriterije klavirske igre, kar je izražal tudi njegov nauk: “Klavir ti ne bo nič šenkal, vse je treba izvleči iz njega!”

Ravnik je bil poleg Antona Lajovca najbolj obetaven slovenski skladatelj med letoma 1910 in 1914. V slovensko glasbo je prinesel evropski ekspresionizem, kar kažejo s svojo moderno zvočnostjo njegovi samospevi, zbori in klavirske skladbe. Zaradi vsestranskosti njegov skladateljski opus ni mogoče velik ali raznolik, je pa zato tehten. Njegova klavirska dela kot so Moment, Večerna pesem, Čuteči duši, samospeva Pozdrav iz daljave in Vasovalec (na besedilo Simona Gregorčiča) in mešani zbori kot so Ženjica in V mraku, so izhajali v raznih zvezkih revije Novi akordi. Zapustil je tudi nekaj sakralnih skladb, med katerimi izstopa Requiem (1916-1978), ki ga je začel pisati med prvo svetovno vojno v Judenburgu, končal pa ga je štiri leta pred smrtjo v Bohinju. To je skladba za bariton, moški zbor in orgle. Besedilo so liturgični spevi (v latinščini) maše za rajne. Prvič je bil izveden 1. decembra 2007 v župnijski cerkvi v Srednji vasi.

Poleg tega, da je bil odličen pianist, klavirski pedagog in skladatelj, ga je zanimala umetniška fotografija. Kot človeka, ki je ostal tesno povezan z naravo je idilična gorska pokrajina vplivala nanj, zato je dolga leta bil mojster pokrajinske fotografije in vzornik mnogim drugim. Najraje je slikal planinske motive, planinsko kompozicijo. S tem svojim delom je močno vplival na turistično propagandno delo v Sloveniji. Reprodukcije njegovih fotografij z alpskimi motivi so bile objavljene v številnih domačih (npr. Planinski vestnik in nekatera dela dr. Juliusa Kugyja) in tujih publikacijah. Leta 1980 je pri mariborski založbi Obzorja izšla njegova knjiga Odsevi in obličja.

Ob tem je bil tudi avtor prvega slovenskega celovečernega igranega filma V kraljestvu Zlatoroga in več kratkih filmov. Kot gornik je bil najprej predsednik turističnega kluba Skala, pozneje njegov častni član.