Janko KAČ

Rodil se je kot peti otrok malega kmeta in mizarskega obrtnika. Po končani osnovni šoli, ki jo je v Preboldu zaključil s 13. letom, je takoj šel služit kot dninar k bogatemu kmetu. Čez eno leto sta nadučitelj in župnik pregovorila starše, da sta Janka poslala v ljubljansko gimnazijo. Gimnazijo je nato zaključil v Celju. Vpoklican je bil tudi na eno izmed bojišč 1. svetovne vojne, vendar se je kmalu vrnil kot invalid in 1916. leta privatno maturiral na celjski gimnaziji. Kot neborec je bil ponovno vpoklican na bojišče, ampak je kmalu dobil dopust, saj je začel v Gradcu študirati medicino, a tik pred zaključkom študija je z medicino popolnoma prekinil. Kasneje se je vpisal na ljubljansko univerzo in začel študirati rastlinstvo. Tudi ta študij je ostal nedokončan in to kljub temu, da se je rad posvečal botaniki, predvsem hmeljarstvu.

Leta 1930 je dobil službo urednika pri Jutru. Tu je pisal predvsem o kmetijstvu oz. hmeljarstvu v Spodnji Savinjski dolini. Nekaj časa pred 2. svetovno vojno je bil brezposeln. Vsa štiri vojna leta je ostal v Ljubljani in aktivno sodeloval pri Osvobodilni fronti. Po vojni se je zaposlil v žalskem Hmezadu, kjer je postal 1. urednik časopisa Hmeljar, hkrati pa je začel z načrtno selekcijo hmelja. Že v prvi številki omenjenega časopisa je pisal o potrebi zgraditve ustrezne stavbe za inštitut in rastlinjak. Za ta časopis je napisal več člankov. Eden od njih, Inventura in bilanca, ki je bil objavljen v zadnji številki leta 1950, mu je zaradi stvarne kritičnosti nakopal sodni proces z obrazložitvijo, da rovari proti ljudski oblasti in zlonamerno prikazuje gospodarsko politiko.

Literarno delo je bilo vseskozi blizu »Tišlarjevemu Anzeku«, kot so tudi pravili Janku Kaču. S pisanjem pa se je bolj resno začel ukvarjati, ko se je zaposlil pri Jutru.

Janko Kač je s svojimi deli uvrstil Spodnjo Savinjsko dolino, zaradi tega mu tudi pravijo ‘pisatelj Savinjske doline’, na zemljevid slovenskega socialnega realizma, ki se je uveljavil v 30-ih letih 20. st. Ta književna smer je uveljavila kmečko prozo, ki je kmeta prikazala s socialno-psihološkega vidika in upoštevala njegovo regionalno pripadnost.