PUKLAVEC, Janez

Rodil se je kot prvi otrok Cite in Martina Puklavca (njegova sorojenca sta Meta in Vladimir Puklavec). Takoj po okupaciji so Nemci mamo Cito in dedka Petra Zadravca za nekaj mesecev zaprli na gradu Borl, očeta pa zadržali v hišnem priporu. Januarja 1942 je družina pred nasilno izselitvijo pobegnila v Varaždin. Zaradi odkritih stikov s partizanskim odporom so ustaši očeta za več mesecev zaprli in mučili. Po drugi svetovni vojni se je družina vrnila v Ormož, kjer je bil dedek Peter Zadravec prvi župan, oče Martin pa dolgoletni direktor Vinarske zadruge Ormož in eden ključnih ustanoviteljev ormoške kleti.

Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Ormožu. Po maturi na Tehniški srednji šoli v Ljubljani se je za kratek čas zaposlil v Tovarni avtomobilov Maribor (TAM), nato pa se vpisal na študij strojništva na Ljubljanski univerzi (1959‒1964). Kot nadpovprečen študent je že v drugem letniku študija pridobil štipendijo Sklada Borisa Kidriča. Za svojo diplomsko delo na Fakulteti za strojništvo je prejel študentsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani.

Že v času šolanja je izkazoval vodstvene sposobnosti ter zanimanje za družbene dejavnosti. V srednji šoli je bil v vodstvu mladinske organizacije, ukvarjal se je tudi s športom (odbojka, judo). V drugem letniku študija je bil eno leto predsednik univerzitetnega odbora Zveze študentov Univerze v Ljubljani in član Centralnega odbora Zveze študentov Jugoslavije. Bil je tudi predstavnik študentov v Univerzitetnem svetu Univerze v Ljubljani. Prizadeval si je zlasti za izboljšanje bivalnega standarda študentov in socialnega položaja študentov (med drugim tudi pridobljena nova lokacija za študentski počitniški tabor na slovenski obali) ter za širjenje mednarodnega povezovanja študentov in študentskih organizacij.

Po diplomi se je za nekaj časa zaposlil v Tovarni Jože Kerenčič v Ormožu, kjer je delal kot industrijski inženir, leta 1967 pa je postal svetovalec in raziskovalec na Zavodu SRS za produktivnost dela v Ljubljani, kjer se je ukvarjal z raziskovalnimi in svetovalnimi projekti s področja industrijskega inženirstva, upravljanja proizvodnje in razvojnih procesov v industriji. Svetovalne projekte je vodil v kovinskopredelovalni, elektro in elektronski industriji v Sloveniji, Bosni in Hercegovini in Srbiji. Leta 1973 je postal direktor Zavoda. Tega leta mu je bila zaupana tudi funkcija predsednika Skupnosti svetovalnih organizacij Slovenije.

Leta 1978 se je zaposlil v farmacevtskem podjetju LEK v Ljubljani, kjer je bil osem let pomočnik generalnega direktorja za investicije (med drugim je bil koordinator projekta vzpostavitve nove tovarne v Rusiji). Leta 1986 se je zaposlil v SOZD-u Združena podjetja Strojegradnje, kjer je bil član upravnega odbora in opravljal delo podpredsednika za razvoj.

Maja 1991 je ustanovil svoje inženiring podjetje Tehnoindustra, ki se je ukvarjalo s pridobivanjem naročil in organizacijo proizvodnje procesne tlačne opreme, kot so toplotni izmenjevalci, rezervoarji za plinske tankerje, pri usposobljenih proizvajalcih (Metalna, Kovinarska …) ter z zagotavljanjem nadzora in odpreme za izvoz.

V letih 1995‒2001 je bil zaposlen v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), kjer je kot sekretar vodil Združenje kovinske industrije (ZKI), ki je povezovalo podjetja kovinskopredelovalne industrije, strojegradnje in proizvodnje vozil oz. avtomobilske industrije. Za promocijo in pospeševanje mednarodnega trženja so bili pod njegovim vodstvom prvič izdelani angleško-slovenski ponudbeni katalogi za vse tri dejavnosti in tudi primerjalna analiza slovenske kovinske industrije z evropsko po veljavni mednarodni nomenklaturi.

V času, ko se je Slovenija pripravljala za vstop v Evropsko unijo (EU), si je prizadeval, da ZKI poveže z vplivno organizacijo ORGALIME (European Engineering Industries Assotiation) s sedežem v Bruslju. Ta povezuje vodilna podjetja in nacionalne zveze kovinske, elektro ter elektronske industrije. Rezultat teh prizadevanj je bil, da sta ZKI in Združenje Elektroindustrije GZS postali pridruženi članici ORGALIME, s čimer jima je bil omogočen dostop do podatkov tovrstne evropske inženiring industrije ter spremljanja načrtov industrijske politike, ki jih je ta predlagala Evropski komisiji. Ko se je Slovenija pripravljala na vstop v NATO, je bila pri ZKI ustanovljena Sekcija obrambne industrije. Izdelan je bil skupen katalog obrambne industrije in storitev v Sloveniji, ponudba pa predstavljena na konferenci v Portorožu z veliko udeležbo tujih vojaških predstavnikov.

Za povečanje mednarodne konkurenčnosti sorodnih, zlasti srednje velikih in manjših podjetij, je Puklavec na pobudo Ministrstva za gospodarstvo sodeloval v delovni skupini za organizacijo klastra (grozda) za avtomobilsko industrijo. Ko je bil interes za tovrstno povezovanje dovolj velik, je bil imenovan za prvega direktorja ustanovljenega Avtomobilskega grozda Slovenije (ACS – Automotive cluster of Slovenie). Za predstavitev domačih podjetij večjim proizvajalcem in dobaviteljem na področju avtomobilske industrije je bilo izdelano skupno predstavitveno gradivo. Z več razvojnimi projekti in uspešno izpeljanimi posli je ugled rastel doma in v tujini. Grozd z novimi generacijami in aktivnostmi uspešno deluje še danes.

Puklavec je za potrebe članov ZKI in ACS organiziral in vodil vrsto zasedanj odborov, tematskih sestankov in letnih konferenc ter na različnih mednarodnih srečanjih predstavljal slovenske proizvajalce in njihove aktivnosti. Dobro znanje nemščine, angleščine in ruščine mu je omogočilo uspešno komuniciranje z različnimi strokovnimi javnostmi.

Po zaključeni zaposlitvi v GZS in ACS je kot vodja Technoindustre, nato pa v podjetju TGE Gas Engeneering, Podružnici Inženiring Ljubljana, sodeloval v pripravah na izgradnjo sprejemnega terminala za utekočinjeni zemeljski plin in energetsko povezano plinsko parno elektrarno v Kopru. V pripravljalna dela tega inovativnega energetskega projekta je bila vključena vrsta slovenskih in tujih inštitutov ter projektantskih organizacij. Kljub pridobljenemu državnemu energetskemu dovoljenju pa terminal zaradi nasprotovanja državnih in deloma lokalnih oblasti ni bil realiziran (Državni zbor RS je sprejel resolucijo, v kateri je prepovedal gradnjo tovrstnih objektov na slovenski obali).

Janez Puklavec je tudi skrben mož in oče. Družino si je ustvaril z Alenko Jelenc Puklavec, pravnico in sodnico svetnico Vrhovnega sodišča RS. Rodili sta se jima hčerki Janja in Maja, obe sta zobozdravnici z uspešno prakso. Pet vnukov in vnukinj nadaljuje njun rod.