Janez Erih GRIL

Rojen je bil v delavski družini v Trbovljah, pred koncem II. svetovne vojne in po očetovi smrti pa se je z materjo in dvema sestrama preselil v Celje.

Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Celju, srednjo elektro šolo – smer šibki tok pa v Ljubljani. Po zaključeni srednji šoli se je zaposlil v PTT Celje in kmalu postal vodja delovne enote telekomunikacij. Po štirih letih službe se je vpisal na Fakulteto za elektrotehniko v Ljubljani in jo v letu 1971 zaključil. Strokovno se je večkrat izpopolnjeval v tujini, med drugim v Švici in podiplomsko na Švedskem. Po povratku leta 1972 je prevzel razvojni oddelek celjskega PTT podjetja, nekaj let kasneje tehničnega, leta 1983 pa je postal direktor podjetja.
Od leta 1977 je bil redni član državnih atestnih komisij za uvajanje novih tehnologij v omrežje Jugoslavije in prevzel še druge visoke predstavniške in strokovne funkcije (član skupščine JPPT, vodja delegacije v skupščini Poštne banke Jugoslavije).
Leta 1981 so na celjskem Golovcu zgradili najsodobnejši telekomunikacijski center v takratni državi, ki je nato vsa 80. leta služil kot vzorčni model tovrstnih naprav v Jugoslaviji in je zaradi odlične protipotresne gradnje še danes pomemben.
Leta 1992 je postal generalni direktor PTT Slovenije s težko nalogo – razdeliti 8.200 članski kolektiv na poštno službo in telekomunikacije. Še pred tem mu je ob pomoči vplivnih sodelavcev uspelo ustanoviti Poštno banko Slovenije. Leto 1992 je bilo izredno uspešno. 22. junija je podpisal pristop Slovenije k ITU (Mednarodnemu združenju za telekomunikacije) in kasneje podpis obnovil še na svetovni poštni zvezi v Bernu.
1. 10. 1993 je združil 9 regionalnih podjetij v eno državno in začel pripravljati dokumentacijo za delitev na Pošto Slovenije in Telekom Slovenije. Obe podjetji sta začeli poslovati s 1. 1. 1995. Takrat se je vrnil v Celje v Poslovno enoto Telekoma Slovenije in v letu 1999 prevzel mesto direktorja Območne obrtne zbornice Celje. Po dveh letih vodenja se je z 41 delovnimi leti upokojil.

Med svoje večje dosežke (seveda ob sodelavcih) prišteva razvoj telefonije na Celjskem. Ko je v letu 1959 začel z delom, je imela celotna regija eno avtomatsko centralo s 500 priključki, vse druge pa so bile ročne s skupno zmogljivostjo cca. 700 priključkov. V letu 1999 je bilo na Celjskem več kot 60 digitalnih central s preko 100.000 priključki. V času njegovega službovanja so pozidali preko 40 novih poštnih objektov, kolektiv pa je s 350 narasel na 950 zaposlenih.
Na Celjskem so prvi začeli z gradnjo kabelske kanalizacije s plastičnimi cevmi in so tudi edina regija, ki nima več nadzemnih telefonskih instalacij.

Že kot srednješolec je v okviru Kladivarja postal vrhunski atlet (mladinska štafeta 4×100 in 4×300 m) in se posvečal tudi glasbi. Leta 1961 se je kot pozavnist pridružil Celjskemu plesnemu orkestru Žabe in igral tudi v manjših zasedbah.

Za svoje delo je prejel številna visoka priznanja.