Janez ČOP

Med leti 1822-25 je obiskoval normalko, med leti 1825-31 pa gimnazijo v Ljubljani. Filozofijo je študiral v Milanu, kjer je bil domači učitelj pri diplomatu A. Lavrinu. V Milanu je poglobil svoje znanje italijanskega jezika in se začel učiti francoščine. Prebiral je pomembna dela iz mlajše in starejše italijanske literature. Zanimal se je za risanje in glasbo. Z go. Lavrin je občasno prebiral slovenske tekste. V Ljubljano je priporočal, naj Prešeren piše slovenske, »kranjske« romane. Kraj dogajanja naj postavi na Gorenjsko, v Bohinj ali na Bled. Predlagal je tudi, naj Prešeren opusti pesnenje v nemškem jeziku. V času bivanja v Italiji je prevajal Kranjsko čbelico v italijanski jezik. Od leta 1833 dalje je študiral pravo na Dunaju. Poleg študija se je na Dunaju udeležil tudi tečaja francoskega jezika ter predavanj o vzgoji, avstrijski zgodovini in klasični literaturi. Brat Matija Čop mu je na Dunaj pošiljal Prešernove rokopise (kot navaja Slovenski biografski leksikon, prim. lit.). Leta 1833 je od brata prejel prevod kritike Kranjske čbelice, ki jo je napisal F. L. Čelakovski. Na podlagi te kritike je sklenil postati »slovenski literat«. Bil je vnet Prešernov oboževalec. Na Dunaju se je veliko družil s Kočevarjem, Mažgonom, Zupancem, Jurijem Legatom, Baragovo sestro-vdovo Höffern idr. (tkim. kranjska družba). Zahajal je tudi v češko in poljsko družbo. Prav tako se je družil z Ljudevitom Gajem. Na Dunaju je začel prebirati hrvaško literaturo. Pridružil se je krogu mladih dunajskih Slovanov, ki so se medsebojno seznanjali s svojim jezikom in slovstvom. Med počitnicami leta 1935 je nameraval obiskati Poljsko. Z bratom je v pismih razpravljal tudi o tem, da bi za potrebe slovenskega jezika, po Gajevem zgledu, sprejeli češki pravopis. Bil je mnenja, da bi si Slovenci morali dopisovati v slovenskem jeziku. Na Dunaju je pisal poezijo v slovenskem jeziku. Bratu je poslal več pesmi za 4. zvezek Kranjske čbelice. Nekaj prevodov španskih romanc in prevod Conte Ugolino je želel izročiti Kočevarju za Vrazov almanah Cvetice. Nameraval je napisati slovensko tragedijo. Za nasvet za primerno zgodovinsko snov, ki bi jo lahko uporabil, se je obrnil na brata. V času šolanja ga je ves čas gmotno podpiral Matija Čop. Po bratovi smrti je avgusta leta 1835 prišel v Ljubljano, kjer je bil navzoč pri sestavljanju inventarja bratove knjižnice. V Ljubljani je naredil tudi izpit iz italijanskega jezika. Potem se je vrnil na Dunaj. Naredil je vse izpite. Službo je dobil najprej v Trstu, potem na Dunaju. Zaposlen je bil kot finančni uradnik. Po bratovi smrti je izgubil stik z ljubljanskimi literarnimi krogi. Leta 1839 je skušal Kastelica in Prešerna prepričati, da bi sodelovala pri Schmidovi Statistisch-geographische Beschreibung des österr. Kaiserstaates. Edini njegov sonet Razumeš jezik večne porodnice je izšel v 5. zvezku Čbelice. Njegova korespondenca z bratom Matijo Čopom se je ohranila v NUK-u.