Janez BOŽIČ

Gimnazijo je obiskoval med leti 1842-50 v Ljubljani. Bil je eden najboljših gimnazijcev in Trdinov ter Valjavčev sošolec. Med leti 1850-54 je študiral bogoslovje v Ljubljani. Ordiniran je bil leta 1854. Dve leti je bil kaplan v Krašnji, kjer je zaradi vlažnega stanovanja zbolel in skoraj oglušel. V šolskem letu 1856-57 je sprejel vabilo gimnazije na Reki za suplenta. Zanj je posredoval Janez Trdina. Tam je ostal še v šolskem letu 1857-58. Sluh se mu je začasno izboljšal. Jeseni leta 1858 je šel na Dunaj študirat klasično in slovansko jezikoslovje. Tam je bil vpisan še v zimskem semestru 1861-62. Poleti 1864 je prišel v Celovec. Želel si je postati duhovnik. Leta 1865 je postal urednik Einspielerjevega Slovenca. Ljubljanski škofijski ordinariat je zaprosil za kaplansko pokojnino in jo 18. marca 1865 tudi dobil. Tudi, ko je Slovenec leta 1867 prenehal izhajati, je ostal v Celovcu. Leta 1879 je kot upokojeni kaplan dobil beneficij v Kortah. Beneficij je bil ustanovljen po kmetu Krničarju, ki je dal sezidati tudi cerkvico v obirski župniji pri Železni Kaplji.

Na pobudo Janeza Zlatousta Pogačarja je Božič leta 1848 kot gimnazijec začel sodelovati pri Slovenskem cerkvenem časopisu. Od leta 1849 dalje je sodeloval tudi pri Zgodnji danici in Vedežu. V času študija bogoslovja je prevedel roman Stric Tomaž ali življenje zamorcov v Ameriki od Henriete Stowe in prvi del Vodilagrešnikov o. Ludovika Granaškega. Kot kaplan je v letih 1855-56 z Matevžem Frelihom uredil dva letnika Koledarja za Slovence. Na Dunaju je prevedel Platonovega Kritona in Apologijo in prevod objavil v Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov. Pisal je tudi za Novice in Besednik. Njegov prej omenjeni prevod povesti Stric Tomaž ali življenje zamorcov v Ameriki štejejo za prvi slovenski prevod ameriškega realističnega romana.