Janez ANDOLJŠEK

R. 5. dec. 1901 v Hrovači pri Ribnici, u. l. 1945 [oče kmet in trgovec Anton, mati Marija roj. Tanko, četrti izmed šestih sinov, poročen je bil z uradnico Emo roj. Košir, hčeri profesorica Ema in arhitektka Marija]. V osnovno šolo je hodil v Ribnici, nato pa v gimnazijo v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na Trgovski akademiji v Ljubljani. Po koncu šolanja se je zaposlil kot bančni uslužbenec pri Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani, honorarno je delal pri Radiu Ljubljana in kot tajnik pri Zdravniški zbornici v Ljubljani (do konca 2. svetovne vojne). Leta 1938 je kupil hišo za Bežigradom v Ljubljani in se poročil z Emo Košir, rojeno v Trstu. Rad je potoval po svetu in igral na harmoniko – frajtonerico. V družbi je bil priljubljen, saj je bil zelo zabaven in je vedno znal razveseliti zbrane. Njegov konjiček je bilo poleg vseh ostalih dejavnosti tudi urejanje vrta okrog hiše, ki je bil pobesedah njegovih svojcev pravi mali arboretum. Že od vsega začetka je sodeloval na Radiu Ljubljana (ki je začel uradno oddajati svoj program leta 1928) v vlogi Ribničana, in to vse do leta 1945.Odkriti in ohranjeni so vsi njegovi tipkopisi, ki so bili predstavljeni na Radiu, napisani v ribniškem narečju. V svojih delih se je trudil podati vso širino, duhovno bogastvo in šegavost ter neprekosljivo iznajdljivost ribniškega človeka. Tako je s svojim delom ohranil kulturno in etnološko dediščino prednikov, saj je kot zapisovalec in avtor pesmi, pripovedi, radijskih iger za Radio Ljubljana deloval in ustvarjal vse do konca vojne. Nastopal je tudi kot režiser in igralec v Radijski igralski skupini pri izvedbi svojih prispevkov. Vsi njegovi prispevki na Radiu Ljubljana so bili zapisani in izvedeni v pristnem »blagozvočnem« ribniškem narečju. Janez je ob koncu vojne z bratoma Jožetom in Stankom odšel na Koroško, od koder so jih Angleži pod pretvezo poslali namesto v Italijo nazaj v Jugoslavijo. Vsi trije so bili zaprti v Škofijskih zavodih v Šentvidu, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Njegova žena je prejela sporočilo, da je bil ubit leta 1945, najverjetneje v Rogu. Ime Janeza Andoljška je sedaj zapisano na spominski tabli ob velikem križu na pokopališču v Hrovači. Po Andoljškovi smrti so njegovi družini odvzeli hišo v Ljubljani. Izbor del ohranjene pisne zapuščine, kot jo navaja njegova hčerka Ema Andoljšek: Koku je Ribnčan suiga konja spoznou (5. 3. 1928), Žjana tri vogale podpjera (17. 11. 1929), Žjenska radovejdnast, Pouharji (25. 10. 1931), Ob šterdesetlejtnc poroke, Koku sta lončar in rešetar pokuro dejlala (20. 4. 1932), Ribnčen in Prlek (14. 11. 1932), Predpüst, komedija v treh dejanjih, Glüh snbač, Koku smo se u Ribnc na vouka zaletejl (20. 8. 1935), Na sejmu – Na smejn dan u Ribnc, Vasovanje, Domača naloga o Prešernu, Ljubavna razodetja, Uradnik v javnem življenju, Ta mühasta Mica (14. 11. 1936), Sm Ribnčen Urban, Kaj se zgodlo lončarju, ku je šu na bužjo pout ne Urbasovo goruo, Ano pejsm bomo zepejl…, Neznan naslov 1, Ribniška himna, Od Ribnce do Rakitnice, Koku je sv. Antuon kaznovou preluomneno oblübo, Neznan naslov 2, Koku se je bil Ribnčen zupr granščino püntou, Koku se je fantk šulou (3. 9. 1935), Fantk ima btico, Nekaj o nevošljivost (24. 9. 1932), Na Silvestrovo, Nazaj u planinsk raj… (14. 2. 1941), Ribnška nuova maša, Nuogometna tejkma.