JAKOB, Karel

Po osnovni šoli se je vpisal v meščansko šolo v Murski Soboti, končal pa jo je v Ljutomeru leta 1926. Tega leta je že prvič razstavil nekaj krajin na šolski razstavi v Ljutomeru, k čemur sta ga še posebej spodbujala učitelj Ivan Lapajne in profesor Josip Žagar, ki sta ga tudi sicer navduševala za izvenšolsko slikanje. Zaradi želje po vstopu na Akademijo se je najprej vpisal na gradbeni oddelek Tehnične srednje šole v Ljubljani. Ta študij je končal leta 1930, nakar je opravil še veliko maturo, in to je za mladega Jakoba pomenilo neposredni vstop v svet umetnosti. Leta 1932 se je tako vpisal na umetniško akademijo v Zagrebu, kjer sta mu bila vodilna strokovna učitelja akademska slikarja, profesorja Ljubo Babić in Marin Tartaglia, zavzeta zagovornika novega akademskega didaktičnega programa. Po diplomi leta 1936 je do leta 1939 slikal in razstavljal kot svobodni umetnik, leta 1939 pa je sprejel profesuro na realni gimnaziji v Murski Soboti. Leta 1944 je bil odtrgan od pedagoškega in umetniškega dela, saj ga je pot skupaj z drugimi zavednimi Slovenci vodila skozi madžarske zapore in nemška internacijska taborišča Flossenburg, Hersbruck in Dachau. Po vrnitvi leta 1945 se je vrnil na staro službeno mesto, naslednje leto pa se je preselil v Ljubljano, kjer je nadaljeval likovno pedagoško delo in si na Trgu revolucije uredil tudi slikarski atelje. V letih 1949 do 1963 je poleg pedagoškega šolskega dela in ateljejskega slikanja skupaj z akademskim slikarjem Rajkom Slapernikom vodil tudi znano ljubljansko risarsko šolo Ivan Rob. Ta šola, v kateri je bilo vzgojenih veliko mladih talentov, je bila neke vrsta likovna ljudska univerza, ki je prispevala k široki popularizaciji likovne estetike med mladino v slovenskem kulturnem centru. Po letu 1953 se je izpopolnjeval v Franciji, Italiji in Budimpešti, od koder se je vrnil z bogatimi izkušnjami in novimi likovnimi spoznanji. Prava slikarska sprostitev pa mu je bila v naravi ob Muri, po pomurskih vaseh ter v okolici Radenskega vrha, kjer si je uredil začasno bivališče.
Jakob je največkrat razstavljal v družbi domače likovne četverice s Francem Kuharjem, Lajčijem Pandurjem in Ludvikom Vrečičem, ter s prijateljem Albinom Sagadinom. V krog slovenske likovne umetnosti pa je vstopil leta 1938 z udeležbo na reprezentativni razstavi likovnih umetnikov v Mariboru, kjer so takrat obeleževali 20. obletnico priključitve k Jugoslaviji. Naslednje leto je v okviru likovne razstave prekmurskih avtorjev razstavljal v Murski Soboti, kjer je močno izstopala Podoba matere, ki je tudi najvišji dosežek Jakobove portretne umetnosti. Zanimivo motivno popestritev pomeni tudi žanrski portret Miška Kranjca leta 1938, medtem ko sta kasneje v njegovem slikarstvu začela prevladovati krajina in krajinski žanr. Razpet med dva različna motivna svetova, med ljubljansko okolje in Pomurje, je svoje slikarstvo prilagajal zdaj enemu zdaj drugemu. Zagotovo pa mu je bila bližje slikovitost in domačnost prekmurskih naselij in ljudi.