Ivan KOS

Slikar Ivan Kos je bil več kot pol stoletja eden izmed ključnih soustvarjalcev mariborske umetnostne zgodovine.
Po opravljeni maturi na Klasični gimnaziji v Mariboru je njegovo izobraževanje prekinila vojna. Vojaško suknjo je moral nositi vse do leta 1918, ko se je vpisal na dunajsko Akademijo upodabljajočih umetnosti. Zaradi razpada Avstro-Ogrske in pridružitve Maistrovim borcem je Dunaj zapustil in leta 1919 študij nadaljeval na likovni akademiji v Pragi, kjer je tudi diplomiral.
Leta 1924 se je kot akademski slikar vrnil v Maribor. Zaradi svoje neprepoznavnosti je životaril na robu obupa in se preživljal z risanjem na dermatološkem oddelku mariborske bolnišnice. Kasneje se je zaposlil kot profesor risanja na Klasični gimnaziji. Kosov ustvarjalni proces je prekinila morija druge svetovne vojne. Leta 1941 je bil mobiliziran v Kragujevac. Še istega leta se je vrnil v Ljubljano, kjer je ostal vse do konca okupacije. Leta 1945 se je preselil nazaj v Maribor in se zaposlil kot likovni pedagog, najprej na Klasični gimnaziji, nato pa na Osnovni šoli Bojana Ilicha, kjer je ostal vse do upokojitve leta 1962.
Svoj umetniški opus je gradil več kot pol stoletja. Njegovo ustvarjanje so zaznamovale različne stilne usmeritve. Medtem ko je začetni akademizem praške šole v zgodnjih dvajsetih letih prešel pod vpliv ekspresionizma, lahko ob koncu desetletja v njegovih delih zaznamo elemente nove stvarnosti. V tem obdobju sta nastali dve izmed Kosovih najpomembnejših slikarskih stvaritev. Avtoportret iz leta 1926 in Deklica z oranžo sta tisti deli, zaradi katerih lahko sicer zadržanega slikarja postavimo ob bok najvidnejših imen slovenskega slikarstva. V tridesetih letih 20. stoletja je Kos svoje ustvarjanje popolnoma posvetil socialni tematiki. Njegovo platno zavzamejo risbe ljudi s socialnega dna. Nastane cikel risb s svinčnikom in tušem pod skupnim imenom Berači. Po različnih stilnih preobrazbah, ki jih je bila Kosova umetnost deležna med obema vojnama, se njegovo ustvarjanje v povojnem času ustali v dokaj tradicionalnem realizmu. Razmeroma ozek motivni svet, ki ga predstavljajo številni portreti, tihožitja in krajine, je ustvarjal v slikarskih in grafičnih tehnikah: risba z ogljem in tušem, akvarel, olje na platno, lesorez ter linorez.
Svoje delo je redno predstavljal na različnih razstavah doma in v tujini. Že kot študent se je udeleževal razstav mariborskega umetniškega kluba Grohar. Srečamo ga tudi med razstavljalci I. umetnostne razstave v Mariboru leta 1920. Razen v okviru umetniškega kluba Brazde, katerega ustanovni član je bil, je razstavljal še s Petorico in v mariborskem ter ljubljanskem Klubu mladih. Še v času svojega življenja je bil deležen dveh retrospektivnih razstav. Prvič se mu je Umetnostna galerija Maribor poklonila leta 1955, temeljit pregled njegovega dela pa so v galeriji ponovno pripravili dvajset let kasneje.