Foto galerija
Josip Ipavec je bil kot sin Karoline in Gustava Ipavca (ter nečak Benjamina Ipavca) zadnji član znamenite rodbine, ki je združeval skladateljsko in zdravniško prakso ter bil med njimi najbolj glasbeno izobražen.
Že pri štirih letih je z očetom igral klavir, kasneje ga je poučeval tudi brat Lojze. Učil se je tudi violino. Ljudsko šolo je končal v domačem trgu, leta 1883 pa je odšel v benediktinski samostan v Št. Lambert na Zgornjem Štajerskem (nem. Sankt Lambrecht), kjer je opravil prvi in drugi razred gimnazije. V samostanu je pel v zboru odličnega orglarja Karola Grütza. Že takrat je uglasbil nekaj duetov za violino.
Tretji in četrti razred gimnazije je opravil pri benediktincih v Šentpavlu v Labotski dolini na Avstrijskem Koroškem (nem. Sankt Paul im Lavanttal), kjer je pel alt v cerkvenem pevskem zboru. Na dan velike mašne slovesnosti je orglar nenadoma zbolel, zato je orkester in pevce na orglah spremljal 14-letni Josip. Od tedaj je vedno igral orgle pri šolskih mašah. V tistem obdobju je tudi skomponiral valček za klavir in violino.
Višjo gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer je od šestega razreda igral v župnijski cerkvi pri dijaških mašah. V tem času je uglasbil »Ave Mario« za moški zbor z bariton slogom. Tam se je spoznal z Nemcem Feryjem Leonom Lulekom, ki je postal znan baritonist. Josip je zanj skomponiral celo vrsto nemških pesmi in samospevov ob spremljavi klavirja. Šolanje je nadaljeval na univerzi v Gradcu; tam se je učil glasbene teorije pri dr. Torgglerju. Ustvaril je prvi slovenski balet »Možiček«, s katerim je uspel in se že v tistem času v Gradcu predstavljal sedemkrat. Kasneje so »Možička« uprizorili v Mariboru, Ljubljani, Trstu, Olomucu, Celovcu in drugje.
Leta 1904 je dokončal študij medicine v Gradcu in postal doktor zdravilstva, specialist za oči. Do leta 1905 je delal v vojaški bolnišnici na Dunaju, poleg službe pa se je učil instrumentacije pri Aleksandru Zemljinskem, ki je bil prvi dirigent dunajske ljudske opere. Nato je do pomladi 1907 delal kot vojaški zdravnik v Zagrebu. Ko je oče Gustav zbolel, je Josip opustil službo vojaškega zdravnika in zdravniško prakso opravljal v Šentjurju. V tistem času je v Šentjurju delovalo društvo Sokol, starosta, katerega je bil vse do začetka 1. svetovne vojne Josip Čulek, njegov namestnik pa Josip Ipavec.
Leta 1907 se je v Gradcu poročil z Albertino Novoszad, po dveh letih, pri svojih 36 letih, pa težko zbolel. V zakonu sta se jima rodila sinova Jože in Teodor; slednji je prevzel različico zapisa priimka Ipavic.
V letu 1910 je dokončal opero Princesa Vrtoglavka, s katero se je dolgo ukvarjal. Čez štiri leta, med prvo svetovno vojno, je bil mobiliziran in poslan v Wagno na današnjem Avstrijskem Štajerskem, kjer je bilo begunsko taborišče za ubežnike iz Galicije. Zaradi bolezni je bil demobiliziran in še pred koncem vojne so ga poslali domov. Sčasoma je opustil tudi zdravniško prakso in pri 47 letih zaradi bolezni tudi umrl. Pokopan je na šentjurskem pokopališču.
Vlada Republike Slovenije je leto 2021 razglasila za leto Josipa Ipavca.
Opus Josipa Ipavca je bil deležen različnih, tudi slabih, ocen, ki so se s časom izkazale za neustrezne. V smislu glasbenega ustvarjanja lahko njegovo delo postavimo ob bok slovenski literarni moderni ali slikarjem impresionistom. Sodobniki so mu v času bivanja v Gradcu celo nadeli vzdevek slovenski Mozart. Najbrž noben slovenski umetniški ustvarjalec med svojimi srednjeevropskimi sodobniki ni doživel tako izjemnega uspeha.
1. Baletna pantomima Možiček, 1900.
Je prvi slovenski balet oz. muzikalna pantomima ter največkrat izvajan slovenski balet, s prvim naslovom pozicije je bil »Glasba za Pierrotov rojstni dan« (Musik zu Pierrots Geburtstag) in je bil napisan za klavir štiriročno. V tej obliki ga je izdal Lavoslav Schwentner v slovenščini in v nemščini (Das Hampelmännchen). Prvič je bil uprizorjen pod skladateljevim vodstvom leta 1901 v Gradcu v neki gostilni (Zum wilden Mann – »Pri divjem možu«). Istega leta je bil uprizorjen vsaj še v Novem mestu. V Gradcu je doživel več ponovitev, uprizorili so ga pa tudi v Olomucu na Češkem, v Trstu, Celju, Mariboru in Ljubljani. Na poklicnem baletnem odru so ga prvič predstavili v Ljubljani leta 1924, kasneje istega leta pa tudi v celjskem mestnem gledališču.
Josip Ipavec je za Možička dobil veliko pohval in pozitivnih kritik. Kmalu je napravil še aranžma za t. i. francoski ali salonski orkester (1. in 2. violina, viola, čelo, kontrabas, klavir, harmonij in tolkala). Ta partitura je dolgo veljala za izgubljeno, potem pa so jo našli med zapuščino, ki jo je hranil Josipov sin Jože in jo leta 1993 prodal Glasbeni zbirki NUK.
2. Opereta Princesa Vrtoglavka, 1910.
Besedilo (v slogu evropske dekadence) za obsežno komično opero v treh dejanjih je napisala znana pisateljica Mara Čop – Berksova. Skupaj z vplivnimi prijatelji si je Josip prizadeval, da bi opereto uprizorili, vendar to za časa njegovega življenja ni uspelo, med drugim tudi zaradi nastopa prve svetovne vojne. Izvedenih je bilo le nekaj delov opere, v celoti pa je bila izvedena šele 29. 11. 1997 v SNG Maribor. Besedilo zanjo je po motivih obstoječega libreta napisal ddr. Igor Grdina.
3. Samospevi
Samospevi predstavljajo glavnino in najintimnejši del njegovega ustvarjanja. Pisal jih je predvsem na nemška besedila, da bi z njimi uspel v tujini. Mnoge je prepeval njegov prijatelj iz šolskih let, znameniti baritonist Ferdinand Leon Lulek. Zanj je napisal vrsto samospevov, ki jih je pevec nato izvajal širom Evrope (na Dunaju, v Pragi, Berlinu, Hamburgu, Londonu, Parizu) in v Ameriki, vendar pa se s samospevi Josip ni uveljavil v najelitnejših umetniških krogih.
Skladatelj je izbiral lirična besedila in balade različnih avtorjev (npr. pesmi Heinricha Heineja). Melodije so lirične, pesmi v glavnem kratke, dvokitične, polne otožnosti in melanholije, ki je blizu slovenski ljudski pesmi. Teme so predvsem neizpolnjena ljubezen, hrepenenje in smrt. Pri komponiranju je izhajal iz romantične tradicije.
Samospeve Josipa Ipavca danes uvrščamo med najboljšo slovensko vokalno liriko iz časa fin de siècla.
Izbor samospevov Josipa Ipavca (s pripisanim avtorjem besedila):
- Abschied im Herbst / Slovo v jeseni (anonimni avtor)
- Am Kirschengarten / V češnjevem vrtu (anonimni avtor besedila)
- Am Kreuzweg / Na križpotju (Heinrich Heine)
- Ballade – Balada (anonimni avtor besedila)
- Das Königskind – Kraljična (Heinrich Heine)
- Die Drei – Trojica (Nikolaus Lenau)
- Die drei Soldaten / Trije vojaki (Josip Freunsfeld – Radinski)
- Die Sägemühle (samospev)
- Die Wahlfahrt nach Kevlaar – Romanje v Kevlaar (uglasbena je samo prva pesem iz Heinejevega triptiha s tem naslovom)
- Ein Lied / Pesem (Hans Kolar)
- Frühlingslied / Pomladna pesem (Theodor Storm)
- Frühlingsnacht / Pomladna noč (Niebruhr)
- Frühlingsrast / Pomladni počitek (Hans Willy Märtens) (alternativni naslov: Wenn nicht die Liebe wär!)
- Ich will meine Seele tauchen – Če mogel vzdihe bi srca utopiti (Heinrich Heine)
- Im Frühling / V pomladi (anonimni avtor besedila)
- Im Sturm (samospev, izgubljen)
- Im Walde wandl’ ich und weine – Po gozdu hodim in se jočem (Heinrich Heine)
- In der Fremde / V tujini (Fran Vidic)
- Lied im Volkston – Pesem v ljudskem tonu (Emil Prinz zu Schönaich-Carolath)
- Mailied / Majska pesem (Ludwig Christoph Heinrich Hölty)
- Meine Tote / Mrtvo dekle (Friedrich Fischbach)
- Morgenwanderung – Jutranje potovanje (Richard Hoisel)
- Nach Jahren – Čez leta (Adolf Böttger)
- Naša zvezda (Simon Gregorčič)
- Pred durmi (Simon Jenko)
- Schlehenblüt’ und wilde Rose – Divja roža in bršljan (Julius Rodenberg)
- V noči (anonimni avtor)
- Verriet mein blasses Angesicht – Mar ti ne priča lice bledo (Heinrich Heine)
- Wanderers Nachtlied / Popotnikova nočna pesem (J. Wolfgang von Goethe)
- Wenn ich in deine Augen seh’ – Ko v tvoje mile zrem oči (Heinrich Heine)
- Wiegenlied (samospev, izgubljen)
- Zingara / Ciganka (anonimni avtor besedila)
- Zwei kleine Liebeslieder – Dve drobni ljubezenski pesmi (Heinrich Heine)
4. Izbor ostalih del (dueti, četverospevi, zborovske skladbe in drugo):
- Andante v f-molu (za violončelo in klavir)
- Aranžmaji samospeva Am Kreuzweg, Gounodove Valpurgine noči, neke četvorke in dveh koračnic
- Aufbruch (za ženski zbor)
- Des Woiwodentochter (izgubljena skladba)
- Hans und Grete / Janko in Metka (duet, besedilo Ludwig Uhland)
- Himna (za mešani zbor in orgle)
- Im Volkston (skladba za troglasni ženski zbor)
- Imel sem ljubi dve (za moški zbor, besedilo L. Habetov – psevd. Ludvik Černej)
- Jutro (četverospev, besedilo Josip Freuensfeld Radinski)
- Legenda (za gosli in glasovir)
- Lipi (za moški zbor)
- Marilielied (Ludwig Heinrich Christoph Hölty)
- Menuet ter skladba z oznako tempa Moderato (za violino in klavir)
- Menuet za orkester
- Nachtbilder (predigra za violino in klavir)
- Podoknica (nedosegliv rokopis)
- Preludij za violino s spremljavo harmonija
- Priredba uverture Teharski plemiči
- Scherzo (posvečen stricu Benjaminu Ipavcu)
- Slavček (četverospev, za moški zbor, besedilo S. Janžek)
- Trauungschor (za mešani zbor)
- Triglavska koračnica
- Winterstimmung (ženski zbor s klavirsko spremljavo) – F. H. Seidl
- Zahajajočemu solncu (za violino in glasovir)
- Zborovski spev s tenorskim solom Ave Maria
- Zimska (za ženski zbor s klavirjem)
Slovenska biografija
Wikipedija
Cobiss bibliografija
Leto Josipa Ipavca 2021
Portal Slovenski grobovi
Barlè, J. Ipavci: prilog k zgodovini slovenske pesmi. Ljubljana: [s. n.], 1909.
Grdina, I. Od rodoljuba z dežele do meščana. Ljubljana: Studia humanitatis, 1999.
Grdina, I. Ipavci: zgodovina slovenske meščanske dinastije. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2001.
Grdina, I. Slovenski Mozart: knjiga o Josipu Ipavcu. Ljubljana: Beletrina; Šentjur: Knjižnica, 2021.