ILIJA, Lojze

Po treh razredih ljudske šole v Cerkljah so ga poslali v Kamnik na ljudsko šolo, ki jo je končal z zelo dobrim uspehom. V tretjem letu prve svetovne vojne je vstopil v škofijsko gimnazijo Šentvid. Vsa leta je bil sprt z matematiko, toda izjemno nadarjen za učenje jezikov: latinščine, grščine, nemščine, francoščine in češčine. Po maturi leta 1925 je odšel v bogoslovje in opravil sedem semestrov. Po štirih letih je presedlal na pravo in si služil denar za preživetje s honorarnim delom pri Slovencu. Že kot dijak je pisal v Domače vaje, glasilo gojencev škofijske gimnazije. Kot študent prava je pisal v akademski list Straža v viharju in honorarno v Slovenca. Zaradi sodnega procesa in enoletnega zapora se mu je študij prava zavlekel do leta 1935. Po diplomi je postal urednik za notranjo politiko pri Slovencu, kjer je tudi objavil dolgo vrsto uvodnikov, polemičnih člankov in drugih prispevkov. Leta 1937 je pri Allance Francaise v Parizu napravil izpit iz francoščine. Kot odvetniški pripravnik se je zaposlil pri odvetniku dr. Albinu Šmajdu v Radovljici in tik pred drugo svetovno vojno pri apelacijskem sodišču v Ljubljani opravil odvetniški izpit.

Februarja 1944 je bila z akcijo stražarjev neposredno iz Ljubljane ustanovljena v Tolminu domobranska postojanka. Četo je vodil nadporočnik Lojze Ilija in jo poimenoval Straža na Soči. Leta 1945 je emigriral v Venezuelo. V Buenos Airesu je bil urednik tednika Svobodna Slovenija. Njegovo prvo delo v Ameriki je bil roman Huda pravda, ki govori o stiskah Gorenjcev med 2. svetovno vojno. Pisal je črtice (Domače zgodbe, 1958) in daljšo prozo (Gospod Šimen I-II, 1961, 1962). Njegovo zadnje delo je zgodovinski roman Zadnji rabin v Ljubljani iz leta 1975. Leta 2006 je v priredbi prof. Janeza Močnika, na podlagi njegovega rokopisa izšla povest Zadnja velesovska nuna.