HUBAD, Matej

Rojen očetu Valentinu, ki je bil pravi orjak, veseljak in dober pevec ter materi Mariji s posestva pri “Raku”, ki je žal preminila leto in pol po Matejevem rojstvu. Prva učiteljica petja mu je bila sestra Marijana. V ljudski šoli v Skaručni, pa ga je nato organist in pomožni vaški učitelj včasih v svojem stanovanju učil cerkvene pesmi. Matej je imel močan glas. Najprej je pel sopran, ki se mu je kasneje razvil v bariton. Za glasbo ga je navduševal tudi Anton Razinger, odličen pevec, učenec Antona Nedveda in koncertni solist. Gimnazijo je obiskoval dve leti na Ptuju, kjer je poučeval njegov brat France in potem v Ljubljani. Že pri rosnih 19 letih je postal zborovodja, pri mašah v uršulinski cerkvi je že sam intoniral in taktiral. Od učitelja violine in klavirja Antona Sochorja je prevzel dijaški zbor. Z njim je prvič nastopil 1885 v redutni dvorani zraven ljubljanske šentjakobske cerkve ob navzočnosti deželnega glavarja Andreja Winklerja, ljubljanskega župana Grasellija in pred kar 700 poslušalci. Ta uspeh je močno vplival na kasnejšo zaposlitev v Matici. Po maturi 1886 je odšel na vseučilišče v Gradec na enoletni študij pravnega izobraževanja in nato na enoletno prostovoljno vojaško služenje ter septembra 1887 uspešno opravil izpit za rezervnega častnika.

Znameniti dirigent Dunajske filharmonije, ki je v letih 81/82 deloval v Ljubljani – Gustav Mahler, naj bi ga navdušil za kasnejši visokošolski študij glasbe. Čeprav ga doma niso finančno podprli, je odšel na dunajski konservatorij, kjer je študiral harmonijo in kontrapunkt pri Brucknerju, orgle pri Vocknerju, klavir pri prof. E. Ludwigu, pri Faistenbergerju pa petje kot glavni predmet. Težko se je sam preživljal s poučevanjem klavirja, ampak se ves ta čas ni nikoli oglasil doma. Odzval se je šele na povabilo ljubljanske Glasbene matice (v nad. Gm), kjer ga je zaradi njegovih prejšnjih uspehov z zborom čakala služba učitelja za klavir, petje, glasbeno teorijo, harmonijo, kontrapunkt in zgodovino. 1891 je tako postal tudi pevovodja pevskega zbora Gm, vodja društvenih koncertov in umetniški vodja glasbene šole.  Posebni slavnostni nastop 120 šolanih pevcev je 14. aprila ob 20.17 uri leta 1895, prekinil rušilni potres. Med ogromno porušenimi stavbami sta bili tudi obe stavbi Gm v Gosposki in Vegovi ulici. Leta 1896 je nato v zahvalo za humanitarno pomoč, 400 gostov in članov ljubljanskega zbora v dvajsetih vagonih potovalo na Dunaj, kjer so v narodnih nošah uspešno in pozitivno presenetili razvajeno dunajsko občinstvo. Ti so po tem gostujočem koncertu v superlativih hvalili in v 30 časopisih opisovali zborovsko disciplino, precizen ritem, sveže in srebrno čiste glasove ter genialnega, takrat 30 letnega dirigenta. V istem letu je Hubad z odličnim uspehom končal študij, dopust pa porabil za preučevanje glasbenih razmer po evropskih prestolnicah ter seznanil domačo javnost z mojstrovinami evropske glasbe in obratno. Potoval je v Prago, München, Dresden, Leipzig, Berlin, Varšavo, Krakov. Leta 1898 se je vrnil kot eden izmed treh šolanih glasbenih umetnikov v Sloveniji (poleg Frana Gerbiča in Josipa Čerina) in nadaljeval z delovanjem v Gm, ki se je pod njegovim mentorstvom razvila v zelo dobro srednjo glasbeno šolo. Postal je član slovenskega odbora za zbiranje ljudskih pesmi ter sestavil navodila za zbiranje melodij. Ker je bil izvrsten pedagog, je kot učitelj solopetja izšolal več priznanih slovenskih koncertnih in opernih pevcev ter solistov : Miro Dev-Costaperaria, Pavlo Lovšetovo, Irmo Polakovo, Marico Peršlovo, Reziko Thalerjevo, Fani Vrhunc, Ivanko Peršl,  Ljudmilo Novak, Ivanko Hrast, Josipa Rijavca, Leopolda Kovača, Ivana Levarja, Julija Betetta (postal pevec Dunajske dvorne opere) in Josipa Križaja. Slovensko pesem je dvignil na nivo umetnosti in jo uspešno predstavil evropski javnosti. 21 let je vodil matični pevski zbor 150 pevcev, ki ga je povzdignil v enega najboljših zborov v Jugoslaviji. Poleg slovenske narodne in umetne pesmi (na primer Sattnerjev oratorij Vnebovzetje, Jeftejevo prisego, Soči, Oljki itd.) in slov. zborovske (Gallusovi zbori, Nedvědov Veseli pastir, Foersterjeva Ljubica, Gerbičeva Gondoljerjeva pesem) so izvajali tudi velika svetovna dela: Gallusove velike a capella zbore, Dvořakove oratorije: Stabat Mater, Mrtvaški ženin, Sv. Ludmila in Te Deum, Beethovnovo Missa solemnis, P. Hartmanovega »Sv. Frančiška«, Perosijev »Il Natale«, Bossijev Canticum canticorum, Haydnovo Stvarjenje, Brucknerjev Te Deum, Verdijev in Mozartov Requiem itd. Z velikim uspehom so koncertirali na Dunaju, Trstu, Opatiji, Zagrebu, Čehoslovaški. Vodstvo (Gerbič) Gm je glede na uspehe začelo razmišljati tudi o širitvi glasbenopedagoške dejavnosti izven Ljubljane in tako so ustanavljali podružnične šole v Novem mestu (1898), Celju (1908), Kranju (1909), Gorici (1909) in Trstu (1909). V vseh podružnicah je Matej Hubad (umetniški vodja) deloval neposredno na terenu kot nadzornik in svetovalec. Tako so se že pred dvajsetim stoletjem pojavili prvi absolventi, ki so nadaljevali glasbene študije na dunajskem ali praškem konservatoriju. Nasploh se je šola Gm razvila v največji in najboljši glasbenovzgojni zavod na jugu monarhije. Iz šolskega orkestra je 1908 nastal prvi slovenski koncertni orkester, ki ga je odbor Gm preimenoval v Slovensko filharmonijo in je štel 35 instrumentalistov, na Hubadovo pobudo so ga dopolnili tudi glasbeniki iz Prage in z Dunaja. Vse bolj so se na žalost pojavljali tudi notranji spori, nesporazumi, nevoščljivosti, politične razdvojenosti, vedno večje pomanjkanje denarja, nasprotovanje klerikalcev. 1917 je Hubad po smrti Frana Gerbiča postal ravnatelj Gm. 1919 se je po njegovem prizadevanju ustanovil Matični konservatorij za glasbo in igralsko umetnost, ki je bil prva tovrstna ustanova na slovenskem. V novi državi Srbov, Hrvatov in Slovencev pa je bil leta 1922 izvoljen v gledališki konzistorij kot upravnik Narodnega gledališča. Prvi uspehi za nastanek konservatorija so se pojavili po vojni na pobudo Izidorja Cankarja. Deželni glavar Mirko Lubec je sklical člane gledališkega konzistorija z namenom ustanovitve operne, dramske in orkestralne šole. Na podlagi sklepov in seje odbora Gm, je “Poverjeništvo za uk in bogočastje” 5. januarja 1920 odobrilo Prvi jugoslovanski konservatorij za glasbo in igralsko umetnost z ravnateljem Matejem Hubadom. Na konservatoriju je poučevalo 29 učiteljev, matični zbor je štel 169 pevcev in pevk. Ob koncu dvajsetih se je počasi začenjal umikati iz javnega življenja. 1933 je vložil prošnjo za upokojitev. V odboru Gm je deloval še do 1936.

Njegovo delo in bogata glasbena zapuščina je živela naprej tudi v njegovem sinu Samu Hubadu, ki je imel dirigiranje slovenskih del za svoje poslanstvo. Dirigiral je več kot šestdesetim orkestrom s celega sveta in vodil predstave v svetovnih opernih hišah.