HMELJAK, Karlo

Karlo Hmeljak je začel jadrati za Jadralni klub Jadro iz Kopra leta 1990, kot zadnja generacija tečajnikov z ipsilonom na jadru. Ne spominja se časov Jugoslavije, morda samo zaradi razočaranja, da kot prva generacija nepionirčkov (rojeni leta 1983) ni bil priča ritualu, pri katerem je starejšim zavidal gosti sok in čokoladno tortico v starem Hotelu Triglav. Čas osamosvojitvene vojne za Slovenijo ga je spominjal na neučinkovito prepričevanje mame, da mu dovoli na trening, na druženje v jadralnem klubu, jadranje po Koprskem zalivu in prve regate.

Leta 1996 je za las zgrešil stopničke na svetovnem prvenstvu v optimistu v Južni Afriki, ko je v predzadnjem dnevu izgubil vodstvo in na koncu zasedel 4. mesto. Takratni trener Janez Mrak, ki je imel največ zaslug za uspehe in osvojeno znanje, ga je spodbujal z besedami: »Velike priložnosti se težko ponovijo«. Drugo briljantno in strnjeno pravilo je povedal Samo Potokar, njun trener z Mitjo na olimpijadi v Pekingu leta 2008: »Sedanjost, sedanjost, sedanjost!«. Sedanjost je pomenilo vsak start, vsak manever, vsak val, vsak reful posebej.

Tri leta zapored (2002, 2003, 2004) je bil s flokistom Mitjo Nevečnyjem mladinski svetovni prvak v razredu 470. Za Slovenijo je v razredu 470 nastopil na Poletnih olimpijskih igrah 2008 v Pekingu, kjer je v posadki z Mitjo Nevečnyjem osvojil skupno 18. mesto ter na Poletnih olimpijskih igrah 2012 v Londonu, kjer je v enosedem razredu laser osvojil 31. mesto.

Rezultati v jadranju:

Olimpijske igre
18. mesto Peking, 2008 (v razredu 470)
37. mesto London, 2012 (v razredu laser)

Svetovna prvenstva
12. mesto SanFrancisco, 2005
23. mesto Rizhao, 2006
25. mesto Cascais, 2007
33. mesto Melbourne, 2008

Evropska prvenstva
18. mesto Solun, 2007
39. mesto Gardsko jezero, 2008

Poezija se izgublja v “brezskrbni blebetavosti”

Predsednik žirije za podelitev Veronikine nagrade Urban Vovk je v obrazložitvi nagrade zapisal, da je v temelje Hmeljakovega ustvarjalnega procesa v zbirki Krčrk vgrajeno spoznanje, da je neznosna lahkost izrekanja, ta brezskrbna blebetavost, s katero sami sebe brez predaha zasipamo v knjigah, po časopisih, na spletu ali v drugih medijih, poezijo izenačila z drugimi diskurzivnimi praksami.
To slej ko prej po Vovkovem mnenju pomeni, da pesem danes lahko beremo s prav takšno brezbrižnostjo in eksistencialno neprizadetostjo, s kakršno sicer sledimo poročilom o vremenu ali prerivanjem v dnevni politiki – pa četudi številni pesniki vehementno zatrjujejo nasprotno. Zato si Krčrk postavlja skrajno zahtevno, v svoji paradoksalnosti morda kar donkihotsko nalogo – da se s poezijo iztrga topi očaranosti pesniške govorice nad samo seboj.

Na ramenih neoavantgarde

Po Vovkovih besedah se Krčrk tega projekta loteva s pomočjo poetike, ki se v dobršni meri naslanja na tehnopoetske prijeme in izjavljalske strategije, ki jih poznamo iz tradicij (slovenske) neoavantgarde.
Toda Hmeljakovi visoko kinetični in vseskozi lucidni asociativni preskoki, domiselna igranja z zvočnimi bližinami med pomensko raznorodnimi besedami ter potrpežljivo raziskovanje napetega odnosa med izgovorjeno besedo in njenim zapisom tu ne služijo poizkusu, kako od obstoječega sveta odskočiti stran, v novo, še nikdar videno estetsko tvorbo, pogojeno le z močjo stvariteljske domišljije svojega avtorja, je zapisal Vovk.