Herman VOGEL

V Mežici je obiskoval osnovno šolo (1948–1953) in nižjo gimnazijo (1953–1957) ter pozneje gimnazijo na Ravnah na Koroškem (1957–1961). Od leta 1961 je študiral slovenski jezik in srbohrvaški jezik s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med študijem je bil večkrat na krajših študijskih potovanjih v Pragi in Bratislavi, diplomiral je leta 1967. Bil je urednik pri Tribuni in pri Založbi Obzorja v Mariboru, novinar Tedenske tribune, lektor pri Naših razgledih, pobudnik revije Objave, prevajalec iz srbohrvaščine in češčine ter literarni ocenjevalec. Voglove pesmi so prevedene v srbohrvaščino, nemščino, angleščino, francoščino, madžarščino, slovaščino in albanščino. Pesmi je objavljal v časopisih, glasilih in revijah: Vresje, Tribuna, Koroški fužinar, Naši razgledi, Dialogi, Sodobnost, Odsevi. Vogel je tipal v težko določljivo snov samega sebe in sveta. Želel je biti slišan in uslišan. Njegove pesmi izražajo veliko tesnobe, otožnosti in razočaranja, pa tudi mnogo nežnosti, hrepenenja in sočutnosti. Vse pa so prepletene z nitmi (samo)ironije, sarkazma in cinizma. Predvsem humor mu je pomagal vzdržati v samoti in osamljenosti, potem ko ni našel več zaupanja v svet in so se mu skrhali odnosi z ljudmi. Pokopan je na pokopališču Mirje v Mežici.

Ob 75. obletnici rojstva so mu v Mežici postavili spomenik (doprsni kip), delo akademskega kiparja Mirsada Begića.