HAŠNIK, Jožef

Jožef Hašnik je ljudsko šolo obiskoval v Marenbergu (Radlje ob Dravi), normalko in gimnazijo v Mariboru, kjer je spoznal Frana Miklošiča, Antona Murka in Stanka Vraza, s katerimi je kasneje pomembno prispeval k dvigu slovenske narodne zavesti. Študij filozofije je končal leta 1831 v Gradcu. Bogoslovje je študiral v Celovcu in bil tam posvečen leta 1835 za duhovnika. Kot kaplan je služboval na Ljubnem, v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, Sevnici, Taboru v Savinjski dolini ter Rogatcu. 26. novembra 1849 je bil imenovan za župnika v Trbovljah, kjer je služboval vse do 1. 2. 1869, ko je bil imenovan za župnika v Šentjurju pri Celju, kjer je ostal vse do svoje smrti.

Hašnik je bil zaveden Slovenec, ki se je v letih po pomladi narodov, torej po letu 1848, zavzel za slovenski jezik, običaje in umetnost. Bil je narodni buditelj, ki je razširjal slovenske knjige med ljudstvom, pri volitvah agitiral za slovenske narodne volivce, pri pouku otrokom vcepljal slovensko narodno zavest, med drugim tudi Ani Dimnik, ki je bila kasneje poznana kot slovenska mati. Podpiral je narodna društva, prijateljeval z zavednimi Slovenci kot sta Janez Bleiweis in Anton Martin Slomšek, ki ga je navdušil za pisanje v slovenskem jeziku.

Leta 1854 je Hašnik izdal Dobrovoljke, litografirano zbirko 24 besedil pesmi z napevi. Poleg tega je redno objavljal pesmi in prispevke v Danici, Slomškovih Drobtinicah ter Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah. Z Bleiweisom ga je združevalo tudi prijateljstvo. Ena najbolj znanih njegovih pesmi je Svobodni Lenart, ki je bila objavljena v Kmetijskih in rokodelskih novicah na naslovni strani, skupaj s Prešernovo Zdravljico, dne 26. 4. 1848, torej kmalu po marčni revoluciji. V njej smeši svobodo, kot so si jo po zemljiški odvezi predstavljali mnogi kmetje.

Posebno obdobje v njegovem življenju je bilo njegovo službovanje v Trbovljah od leta 1849 do leta 1869, ki sovpada s časom slovenskega narodnega preporoda (ustanavljanja čitalnic in taborov), prestavitvijo sedeža lavantinske škofije iz Šentandraža v Maribor (1859), zemljiške odveze ter oblikovanja modernih občin. Hitro se razvijajoče Trbovlje so z odkritjem premoga in posledično zaposlovanja v rudniku dosegale skokovito rast prebivalstva. Rudnik, ki je bil v lasti nemškega kapitala, je ustanovil in financiral nemško osnovno šolo na Vodah. Hašnik, ki se je zavedal, da kraj, v katerem prebivalstvo skokovito narašča, potrebuje novo šolsko poslopje in stalnega učitelja, je kot trboveljski župnik dal pobudo za zgraditev poslopja za namen šolskega pouka, in sicer v neposredni bližini župnijske cerkve svetega Martina, ki so ga dokončali leta 1862. S tem je šola dobila stalnega slovenskega učitelja.

Poleg šole se je lotil prenove trboveljske župnije, ki je takrat poleg Trbovelj obsegala tudi Hrastnik. Hašnik, ki je prevzel župnijo v dokaj slabem materialnem stanju, je z dobrim gospodarjenjem župnijo finančno stabiliziral, okrepil narodno zavest ter obnovil in dozidal številne cerkve v župniji. Prenovil in dozidal je župnijsko cerkev svetega Martina, ki je dobila današnjo arhitekturno podobo z zadnjo prezidavo leta 1855. Tako so cerkev podaljšali z zgraditvijo pevskega kora ter prizidkom na desni (južni) strani cerkvene ladje. Prenovili so tudi oltar v Marijini kapeli na levi (severni) strani cerkvene ladje. Oltar s podobo Rožnovenske Matere božje je bil povsem novo delo ljubljanskega kiparja in podobarja Mateja Tomca. Za freske je najel takrat zelo cenjenega slikarja Janeza Wolfa, ki je bil predstavnik nazarenske smeri in se je zgledoval po beneških slikarjih. Župnijska cerkev je dobila tudi tri nove zvonove. Poleg župnijske cerkve je pod njegovim vodstvom potekala tudi obnova v podružničnih cerkvah trboveljske župnije.