GREGORČIČ, Simon

Šolanje je začel v ljudski šoli na Libušnjem pri vikarju Antonu Gregorčiču, ki je spoznal dečkovo nadarjenost in pregovoril njegove starše, Tam je obiskoval normalko (1852-1855) in gimnazijo (1855-1864) in začel s prvimi pesniškimi poskusi. Po maturi je želel vpisati študij klasične filologije na Dunaju, vendar se je zaradi pomanjkanja denarnih sredstev in želje matere, da postane duhovnik, odločil za bogoslovje. Med študijem je (pod psevdonimoma V. R. in G. R.) začel objavljati pesmi v bogoslovskem listu Sloga. Leta 1867 je pel novo mašo na Libušnjem, leto kasneje pa začel službovati kot kaplan v Kobaridu, kjer je med drugim ustanovil prvo čitalnico in pevski zbor. 1870. je poslal prve pesmi za Stritarjev Zvon in celovški Besednik. Jeseni 1872 se mu je pri prosvetnem delu v Kobaridu pridružila učiteljica Dragojila Milekova. Zaradi prevelike medsebojne naklonjenosti med njim in učiteljico je bil naslednje leto premeščen v Rihemberk, kjer ga je potrlo hudo domotožje, naporno pastoralno delo in nenaklonjenost novega predstojnika, župnika Andreja Brezavščka. V naslednjih letih je prvič resno zbolel. 1877. se je vpisal na študij klasične filologije na Dunaj, vendar študija ni končal. Leta 1881 je začel objavljati v Ljubljanskem zvonu. Naslednje leto se je preselil v Gradišče pri Prvačini in v samozaložbi izdal prvi zvezek Poezij, ki je med bralci doživel velik uspeh, s strani duhovščine pa je požel ogromno negativnih kritik. Gregorčiča, izrazito lirskega pesnika, je ljudstvo vzljubilo zaradi preprostih, čustvenih in rodoljubnih pesmi, ter ga poimenovalo Goriški slavček. Njegove pesmi se po motiviki delijo na rodoljubne, etično vzgojne in miselno čustvene ali razmišljajoče, osebno izpovedne in lirično epične. Zanj najbolj značilna rodoljubna lirika je v ljudeh razvnemala upornega duha in krepila ljubezen do naroda in njegovega jezika. Drugi zvezek je izšel leta 1888, vendar je bil tako med bralci kot med kritiki slabo sprejet. Leta 1901 je znova zbolel in spisal Predsmrtnice in Posmrtnice, ki so izšle kot tretji zvezek Poezij. V letu 1903 se je bolehen preselil v Gorico, kjer je dokončal prevod svetopisemske knjige Job in opravljal duhovniško službo do smrti.
Gregorčič velja za našega najbolj muzikalnega in melodičnega pesnika, več njegovih pesmi je ponarodelo. V spomin mu je bilo postavljenih veliko spominskih plošč in kipov, po njem so poimenovane šola in ulice po vseh večjih slovenskih mestih.