GREGORČIČ, Jože

Rodil se je v družini s štirimi otroki. Dve leti po njegovem rojstvu je njegov oče odšel za zaslužkom v Ameriko, a je že čez dve leti umrl med delom v rudniku. Osnovno šolo je končal v kraju Voloska pri Reki na Hrvaškem. Nato ga je mati poslal za nekaj mesecev v uk k nekemu lekarnarju v Pulj. Med prvo svetovno vojno je bil pastri na neki kmetiji v Št. Petru na Krasu (sedaj Pivka). Ko se je vrnil nazaj domov v Opatijo, tam ni našel dela. Zato se je z bratom in sestro podal v Avstrijo. Po mesecu dni neuspešnega iskanja dela se je vrnila v Jugoslavijo in se ustavil na Jesenicah. Najprej je opravljal priložnostna dela, potem pa je dobil delo pri Paaru, kjer je razvažal sodavico. Zaradi tega so mu dali ime “Parov Jože”. Od 1923. do 1925. leta je služil vojaški rok v Knjaževcu. Potem je delal eno leto pri bratu v krojaški delavnici v kraju Olovo v Bosni.

Leta 1927 se je vrnil na Jesenice in se zaposlil v železarni (KID- Kranjska industrijska družba). Med delom se je usposobil za kvalificiranega žičarja. Tu je ostal vse do odhoda v Španijo. Ves čas zaposlitve je bil organiziran v SMRJ (Savez metalurških radnika Jugoslavije) ter bil pristaš levo usmerjene struje. Takoj se je vključil v delavsko gibanje in sodeloval v kulturno-prosvetnih ter športnih društvih (Svoboda in Enakost). Bil je kapetan nogometne sekcije, sijajen telovadec, agilen kolesar in alpinist, zelo uporaben igralec na odru in odličen tenorist. Nekaj mesecev leta 1928 je bil zaprt, ker je sodeloval v gimnastični vaji ob zvokih internacionale. Leta 1931 je postal član Komunistične partije Jugoslavije. Leta 1936 pa je bil odpuščen iz železarne, ker je sodeloval pri organizaciji štrajka.

Maja 1937 je odšel v Španijo, kjer je bil najprej borec, kasneje pa politični komisar najprej v Cankarjevi četi in nazadnje v bataljonu Dimitrov 15. mednarodne brigade. Iz francoskega taborišča je pobegnil konec leta 1940 in se preko Marseilla in Splita vrnil na Jesenice. Zbiral je denar in hrano ter to pošiljal še zaprtim tovarišem v Francijo. Ob aprilski okupaciji Jugoslavije so ga Nemci takoj poiskali in zaprli. Toda on je že naslednji dan pobegnil, preskočil ograjo vrta pri Kovaču in se odpravil v hribe. Maja 1941 je vodil Vojno-revolucionarni komite pri Okrožnem komiteju Komunistične partije Slovenije na Jesenicah. Po navodilih s posveta slovenskih komunistov 1. in 2. junija v Ljubljani je pripravljal vstajo v jeseniškem okrožju. Skupaj s Stanetom Žagarjem je organiziral vstajo proti nemškemu okupatorju na Gorenjskem.

Konec julija 1941 je ustanovil Jeseniško (kasneje Cankarjevo) četo. Postal je komandant Cankarjevega (kasneje Gorenjskega) bataljona, ustanovljenega 5. avgusta 1941 na Pogrošarjevi plani nad Vodiško planino. Aprila 1942 je, po smrti Staneta Žagarja, postal komandant 1. grupe odredov za Gorenjsko. V tej vlogi se je prvič in zadnjič 14. julija pod Mladim vrhom nad Poljansko dolino srečal s Francem Rozmanom Stanetom, tedaj poveljnikom 2. grupe odredov. Združil je partizanske čete v bataljone in Gorenjski ter Kokrški odred. Usmerjal je njihove akcije in jih usklajeval z napadi in pohodom 2. grupe odredov čez Gorenjsko na Štajersko.

Najbolj se je Gregorčič izkazal pri zavzetju nemške postojanke v Mojstrani ter v večdnevnem boju proti nadštevilni nemški vojski med 9. in 11. januarjem 1942 v Dražgošah nad Selško dolino. Med nemško ofenzivo na Jelovico v začetku septembra 1942 je njegova enota zaradi podle izdajalske duše padla v zasedo. Jože je bil težko ranjen v obe nogi. Soborci so ga skrili v strugo potoka in nanj naložili smrekove veje. Z njim je ostala njegova zaročenka Marta Tavčar – Ria. Ko so se preživeli borci čez tri dni vrnili na Lipniško planino so poleg 20 padlih partizanov in partizank našli tudi njuni trupli. Vsi so pokopani v grobnici v središču Radovljice. Petega julija 1951 je bil, tako kot Lojze Kebe – Štefan in Stane Žagar, proglašen za narodnega heroja Jugoslavije.