GRADIŠNIK, Dušan

Dušan Gradišnik je bil, kot je o njem zapisal novinar Tone Vrabl, »duša« celjskih lekarn in planinstva. Rojen je bil v znano družino Gradišnikov: ded Armin je bil učitelj in ravnatelj celjske okoliške deške šole, oče Fedor je bil lekarnar in med drugim ustanovitelj poklicnega gledališča v Celju, istoimeni brat Fedor pa oče celjske atletike, župan Celja in dober gospodarstvenik.

Prva tri leta življenja je preživel v Ljubljani in na Jesenicah, nato se je družina preselila v Celje, kjer je tudi obiskoval šole. Po zaključeni Državni realni gimnaziji v Celju leta 1940 je na očetovo željo vpisal študij farmacije v Zagrebu. Študij je prekinil zaradi druge svetovne vojne, po njej pa ga nadaljeval in diplomiral leta 1951.

Dušan Gradišnik je v Celju pustil dva pečata. Prvega v celjskih lekarnah, kjer se je zaposlil leta 1951, ko je diplomiral iz farmacije v Zagrebu, in drugega v Planinskem društvu Celje, ki ga je vodil celih 25 let, potem pa je vse do smrti bil častni predsednik. Oboje je izpregel leta 1987, ko se je upokojil in ni bil več predsednik celjskih planincev.

Za študij farmacije se je odločil na željo očeta Fedorja, prvo delovno mesto pa je bilo leta 1951 v takratni Tončičevi lekarni v Celju. Kmalu je štiri lekarne združil v Celjske lekarne, sledila je združitev vseh lekarn v regiji in rad se je pohvalil, da je bil med prvimi, ki je v lekarniško dejavnost vpeljal računalniško obdelavo, kasneje tudi receptov.

Za šport se je kot brat Fedor navdušil že v osnovni šoli, bil pa je posebej vnet smučar in atlet ter kasneje planinec in alpinist. Z alpinizmom – navdušil ga je Branko Diehl — se je začel ukvarjati že pred 2. svetovno vojno in mu je ostal zvest celih 55 let. Od ustanovitve alpinističnega odseka (AO) leta 1937 je bil njegov član. Plezali so večinoma v stenah Ojstrice, Planjave, Male Rinke, Mrzle gore, Turske gore, Velikega vrha, Poljskih devic. Po drugi svetovni vojni je leta 1946 kot načelnik obnovil delo AO. Opravil je dva prvenstvena vzpona; plezalna smer v severni steni Planjave je poimenovana po njem. Poleg domačih so ga zamikale tudi tuje gore. Skupaj s Ciriliom Debeljakom – Cicem sta se leta 1959 povzpela na Mont Blanc.
Bil je reševalec v prvem moštvu po ustanovitvi rešilnega odseka v letu 1931 in kasneje inštruktor GRS.
Leta 1963 je od Tineta Orla prevzel vodenje Planinskega društva (PD) Celje, ki ga je leta 1987 predal novemu predsedniku, Janezu Kovačiču. Leta 1988 je postal častni predsednik PD Celje. Kot dolgoletni predsednik celjskega planinskega društva je bil gonilna sila planinskega življenja in zaslužen za razvoj in dvig alpinizma v Celju.

Bil je prejemnik številnih nagrad in priznanj. Del teh, ki jih je v obdobju 1955–1990 prejel na področju športa, gorništva in turizma, hrani Osrednja knjižnica Celje.