Matija GORIČAR

Dolgoletni župan Mozirja je v rojstnem kraju obiskoval ljudsko šolo. V Celju je končal meščansko šolo in šolanje nadaljeval na gradbeno-tehnični šoli v Gradcu. Po končanem šolanju se je zaposlil v graškem gradbenem podjetju Sultz-Kollsch, kjer je bil zaposlen od leta 1901 do 1903.

Pri dunajskem arhitektu Hermannu Otteju je delal do leta 1909, ko je pred posebno komisijo na Dunaju od 8. do 24. marca 1909 polagal strokovni izpit, s katerim je pridobil naziv samostojni gradbeni podjetnik. Sledila je vrnitev v Mozirje.

V času balkanske vojne je bil mobiliziran 6 mesecev, v prvi svetovni vojni pa od leta 1914 do 1917, ko je bil kot vojni invalid demobiliziran. Po končani vojni je prevzel očetovo posestvo, kateremu je pripadala še gostilna in žagarska obrt. V letu 1918 je sodeloval pri ustanovitvi električne in živinorejske zadruge v Mozirju. Bil je večletni občinski odbornik in več kot 20 let župan trga Mozirje, več let odbornik v okrajnem odboru in 4 leta član banskega sveta, odbornik in načelnik Gornjesavinjske posojilnice v Mozirju, svetnik krajevne zbornice, član in večletni podstarosta mozirskega Sokola, odbornik vseh naprednih kulturnih in prosvetnih društev v Mozirju.

Leta 1941, ko je okupator zasedel Mozirje, se je z ženo preselil k hčerki v Beograd. V Beogradu je bil član Slovenskega kulturno-prosvetnega društva Franc Rozman – Stane, kjer je za svoje aktivno delo dobil rajonsko pohvalo.

15. maja 1945 se je vrnil domov, kjer je bil na volitvah v krajevni narodnoosvobodilni odbor izvoljen kot odposlanec v okrajno skupščino in tam je bil izvoljen v izvršni odbor okraja Mozirje. Oktobra 1945 ga je okrajni narodnoosvobodilni odbor Gornji Grad pooblastil, da zastopa okraj kot delegat na konferenci predstavnikov Okrajnih narodnoosvobodilnih odborov pri ministrstvu za kmetijstvo v Ljubljani. Decembra 1945 je bil izvoljen za referenta za industrijo in rudarstvo v okraju Gornji Grad.