Vinko GLOBOKAR

R. 7. jul. 1934 v Anderny-ju, Meurthe et Moselle, Francija. Srednjo glasbeno šolo je obiskoval v Ljubljani. Pri šestnajstih letih je pričel igrati v Big bandu RTV Slovenije pod vodstvom Bojana Adamiča.Na konservatoriju v Parizu, kjer je študiral trombon in komorno glasbo za pihala, je diplomiral l. 1959. V l. 1959-1963 je zasebno študiral kompozicijo pri R. Leibowitzu in l. 1965 pri L. Beriu. Po 2. svetovni vojni se je s starši vrnil v Žužemberk. Od l. 1968 je profesor na Visoki glasbeni šoli v Kölnu. V l. 1974-1980 je vodil oddelek za vokalno–instrumentalne raziskave v Pompidoujevem kulturnem centru v Parizu. Predaval je na tečajih nove glasbe v Darmstadtu, Kölnu, Valencii v Kaliforniji ter kot trombonist in skladatelj deloval v Buffalu v ZDA in Zahodnem Berlinu. Ustanovil je improvizacijski ansambel New Phonic Art. Glasbeno-zgodovinski učbeniki ga omenjajo vzporedno z delavnico improvizirane glasbe, za katero je značilno, da skladatelj ne zapiše več vsega dogajanja v glasbi, temveč pusti določeno mero tudi izvajalcem, ki nato improvizirajo na odru. Njegove glasbene kompozicije so bolj scenariji kot kompozicije. Globokar je kot poustvarjalec, skladatelj in glasbeni pisec eden izmed vodilnih osebnosti evropske in svetovne glasbene avantgarde. Skomponiral je več del in izdal dve knjigi: Vdih – izdih in Einatmen – Ausatmen. V letu 2001 je bilo po svetu okoli 150 izvedb njegovih del. Celoten arhiv je v Baslu. Govori 6 jezikov, v Sloveniji je preživel vsega skupaj 8 let. L. 2002 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo (dve tretjini sredstev Prešernove nagrade je podaril odboru za obnovo žužemberškega gradu).