Gašper DIETL

V Pragi je študiral teologijo in filozofijo ter tam magistriral (1667) in v tem obdobju leta 1662 sprejel tudi prve redovne zaobljube, nato pa bil na Dunaju (1668) posvečen v duhovnika. Šest let je poučeval teologijo in filozofijo v ptujskem minoritskem noviciatu ter bil gvardijan samostana (1671–1677, 1681–1704) in provincial (1677–1681, 1693–1696) štajerske province s sedežem na Ptuju.

Po njegovi zaslugi je samostan doživel največje spremembe v zadnjih desetletjih 17. stoletja. Z letom 1681 so se pričela obnovitvena dela, ki so trajala 15 let. Dal je prezidati samostanski kompleks in barokizirati samostansko cerkev. Leta 1684 je dosegel, da je mesto konventu prepustilo celotno zemljišče za cerkvijo in samostanom. V samostanu je bil dograjen refektorij z baročnimi štukaturami in freskami, ob samostanski cerkvi pa sta bili pozidani tudi kapeli sv. Antona Padovanskega in loretanska kapela. Zatem (1696) je dal izdelati bakrorez s sliko cele stavbe, katere ploščo še danes hranijo v minoritskem samostanu.

V njegovih zapiskih, ki so bili odkriti leta 1932 v samostanskem arhivu, lahko najdemo tudi celotni časovni in delovni potek prenove samostana z naslovom »Specification was in den Closter Zu Pettau Neu erbaut worden«. Dietl pa ni sodelovali samo pri zidavi na Ptuju, ampak povsod, kjer so imeli ptujski minoriti svoja poslopja.

Njegovo ime se povezuje tudi s prevodom cesarjevega določila v slovenski jezik iz leta 1675, ki se nanaša na spor med minoriti in njihovimi podložniki ob kmečkih nemirih.

Leta 1704 se je zaradi varnosti pred kruci umaknil v Majšperk in tam tudi umrl.