GASAR , Verko

Verko Gasar se je leta 1920 vpisal v meščansko šolo, ki so jo tistega leta odprli na Jesenicah, in jo uspešno končal. Kot uradnik je delal v KID in pri zasebnikih. Deloval je v društvu Sokol kot prosvetar in igralec. Prijateljeval je z Mihom Klinarjem in Tonetom Čufarjem. V letih od 1935 do 1937 je bil menih v trapistovskem samostanu v Rajhenburgu in tam z izpiti naredil osem razredov privatne gimnazije. 1. maja 1941 ga je na Jesenicah aretiral gestapo. 4. maja so ga odvedli v Begunje in od tam čez en mesec v Šentvid nad Ljubljano.

5. julija je bil skupaj z drugimi pregnanci z Gorenjske izseljen v Valjevo (Srbija). Tam je deloval v Odboru slovenskih izgnancev, opravljal različna dela za preživetje (žagal drva, obdeloval vrtove, delal pri gradnji občinskega mostu v Valjevu) in pisal (v stenografski pisavi) pesmi na temo izgnanstva. 9. septembra 1944 se je pridružil VI. proletarski diviziji partizanske vojske, sodeloval pri osvobajanju Valjeva, prebijanju sremske fronte in osvobajanju Beograda. Po vojni je delal na Jesenicah, sprva kot uradnik v OLO (okrajni ljudski odbor), zadolžen za kadre in za prosveto. Od leta 1948 do 1951 je bil prvi in edini urednik Jeseniškega kovinarja. Uredništvo je bilo v stavbi, kjer danes domujeta Gledališče Toneta Čufarja in Občinska knjižnica Jesenice. Ob koncu leta 1951 se je Jeseniški kovinar združil z Gorenjskim glasom. Novi odgovorni urednik Gorenjskega glasa je postal Verko Gasar, ki je to funkcijo opravljal od 1. januarja 1952 do 13. septembra 1952. Združitev Jeseniškega kovinarja in Gorenjskega glasa ter kasneje še združitev s tiskarno sta pomembno vplivali na razvoj časopisne in tiskarske dejavnosti na Gorenjskem. Zatem je Verko Gasar postal vodja podružnice časopisnega podjetja Ljudska pravica na Jesenicah. Leta 1959 se je Ljudska pravica združila s Slovenskim poročevalcem v časopis Delo, tako da je bil Verko Gasar invalidsko upokojen kot sodelavec ČGP Delo.

Verko Gasar je posamezne pesmi objavljal v Jeseniškem kovinarju, Gorenjskem glasu in Železarju. V knjižici Preprosto življenje, ki je izšla leta 1951 kot literarna priloga Jeseniškega kovinarja v počastitev desetletnice ustanovitve Osvobodilne fronte, je objavil pet pesmi pod skupnim naslovom S trnove poti. Knjižica je dobila ime po v njej objavljeni pesmi Mihe Klinarja. V zbirki pesmi Slovensko pesništvo upora, ki je izhajala od leta 1987 do 1997, je dr. Boris Paternu objavil štiri njegove pesmi. V letih po drugi svetovni vojni je začel pisati avtobiografski roman z naslovom Življenje človeka, ki ga ni dokončal. V kasnejšem obdobju so njegove pesmi v svojih diplomskih nalogah, ki obravnavajo teme leposlovja ali upora, vključile študentke Anja Miklavčič, Mojca Marn Strnad in Anamarija Krajšek. Trenutno je zbranih več kot sto dvajset njegovih pesmi na temo izgnanstva v Srbiji, okoli trideset jih je še v obliki stenograma.