Friderik BABNIK

Friderik Babnik je nadaljeval očetovo poklicno pot. Pravo je študiral na Dunaju (Avstrija), kjer je pridobil doktorski naziv in odprl odvetniško pisarno. Tam si je tudi ustvaril družino. Poročil se je v začetku 20. let 20. stol. na Bledu z Elizabeto Vrbančić (1890–1979, mati Dunajčanka, oče iz Zagreba (Hrvaška)), ki je končala glasbeni konservatorij na Dunaju in študirala tudi geografijo, vendar je zaradi vojne ni končala, saj je pomagala kot bolniška sestra. Nekaj let po poroki se jima je rodil sin dr. Janko Babnik (1926–1987), pravnik in sodnik v Slovenski Bistrici.

Friderik Babnik je pogosto prihajal na slovensko Štajersko, saj je imel na Zgornji Polskavi kmetijsko posestvo, v Mariboru pa tovarno žarnic. Poznejše razmere – vzpon nacistične ideologije, pa so ga prisilile, da se je bil leta 1937 primoran vrniti v domovino. Na Dunaju je namreč deloval v organizaciji, ki je pomagala Judom bežati preko Švice v Ameriko. Posledično ga je okoli leta 1936 gestapo »vzel pod lupo«. Zaradi nacističnega pritiska je z družino zbežal z Dunaja na domačo Zgornjo Polskavo. Bližajoča se vojna je onemogočila tudi Elizabetino že dogovorjeno mednarodno turnejo operne pevke. Sprva so na Zgornji Polskavi živeli v svoji vili, v kateri je danes kulturni dom, nato pa v nekdanji hiši Ferdinanda Dominkuša. V Mariboru je Friderik Babnik leta 1937 odprl odvetniško pisarno. Tudi tam ni mogel nemoteno delovati, saj so mu pronemško usmerjeni Slovenci že pred vojno požgali tovarno žarnic. V Mariboru in na Zgornji Polskavi, v Dominkuševi hiši, se je srečeval s somišljeniki – narodnjaki. Dominkuševa hiša je bila že pred rojstvom Friderika Babnika pogosto prostor srečanja buditeljev slovenstva. Po poročanjih Jožeta Koropca naj bi v Dominkuševi kleti proslavili preimenovanje nemško zvenečega Marburga v slovenski Maribor.

Močna narodna zavest je nazadnje tragično zaznamovala Babnikovo usodo. Ob prihodu nemške vojske na Zgornjo Polskavo aprila 1941 so jim tamkajšnji nemčurji pripravili sprejem, Babnik pa je naročil svojemu viničarju Jožetu Emihu, da v njegovem vinogradu izobesi slovensko zastavo. Zaradi te provokacije, ter že omenjene pomoči Judom na Dunaju, je gestapo 19. avgusta 1941 Babnika aretiral. Nekaj časa je bil zaprt v Mariboru, nato so ga internirali v koncentracijsko taborišče Mauthausen in ga 4. decembra 1941 v kazenski skupini v kamnolomu ubili. Nemške oblasti so Babnikom zaplenile vse razen hiše, v kateri je prebivala žena Elizabeta s sinom. Pozneje so v spomin na Friderika Babnika na skupnem grobu družin Dominkuš in Babnik na Zg. Polskavi zapisali njegovo ime.

Po Frideriku Babniku so poimenovali ulici na Zgornji Polskavi in v Mariboru.