Franjo SIRC

Rodil se je očetu Francu in materi Magdi, hčerki Petra Pavla Franchettija. S štiri leta mlajšim bratom Vinkom sta kmalu ostala brez očeta, ker je umrl zaradi tuberkuloze. Znanje podjetništva si je pridobil na slovanski trgovski akademiji v Pragi na Češkem, kjer je končal le dva letnika. Najprej je bil zaposlen kot praktikant pri podružnici praške Obrtniške banke v Trstu (Živinostenska banka). Češčino je govoril tako dobro, da so vsi mislili, da je Čeh. Od oktobra 1911 je bil zaposlen pri centrali Kreditne banke v Ljubljani kot uradnik, hkrati pa je pomagal materi pri vodenju trgovine. Nekaj časa prve svetovne vojne je preživel tudi na bojišču. Po odpustu iz vojske je v Kranju postal vodja trgovine.

Septembra 1918 se je poročil z Zdenko, hčerko Cirila Pirca. Materino trgovino je želel spremeniti v veletrgovino, a se mu ni posrečilo. Ker je bil podjeten človek je začel iskati nove možnosti zaslužka. Leta 1922 je postal direktor podružnice Slavenske banke v Kranju. Pri tem mu je pomagal Ciril Pirc, ki je maja 1921 postal kranjski župan. Podružnica se je nahajala v stavbi tiskarne Sava in je imela največ posla s kranjsko tekstilno industrijo. Ostal je direktor te podružnice vse do njenega stečaja leta 1927. Po prvi svetovni vojni je Ciril Pirc angažiral Sirca v svojem podjetju, to je v tiskarni Sava v Kranju. Postavil ga je za odgovornega urednika.

Od večjih tovarn je bila z domačim kapitalom zgrajene tudi tekstilna tovarna Franja Sirca v Kranju. Leta 1928 je od gostilničarja in posestnika Pavla Šmida kupil zemljišče v Stražišču, nad Gaštejskim klancem. Ko je od občine Stražišče dobil potrebna dovoljenja, je začel graditi tkalnico. Tovarna je zaposlovala 50 delavcev, na leto je proizvedla med 800.000 in 1 250.000 tekočih metrov bombažne tkanine. Ob izbruhu druge svetovne vojne je bilo vse, kar je dolga leta ustvarjal, uničeno. Nemški okupator, pred katerim se je z družino umaknil v Ljubljano, je ukinil proizvodnjo tekstila in uvedel proizvodnjo za vojaške potrebe. Sirc v Ljubljani ni miroval. Želel je rešiti svoje premoženje, a je bil neuspešen. Življenje v okupirani Ljubljani je bilo povsem nasprotno prejšnjemu podjetniško aktivnemu življenju v Kranju. Toda tudi tu je bilo njegovo stanovanje zbirališče sorodnikov, prijateljev in sosedov. Preko sosedov iz bloka v Ljubljani, je dobil zvezo z Osvobodilno Fronto. Ni se sicer navduševal nad njenimi idejam, a je vseeno dajal denarne prispevke. Po končani vojni je na Ministrstvu za industrijo in rudarstvo dobil mesto referenta za tekstilno industrijo. Ena njegovih prvih nalog je bila tipizacija tekstilnega tkanja, nato organizacija tekstilne industrije. Veliko je potoval po svetu. Njegovo zadnje potovanje je bilo v Varšavo leta 1947. Po vrnitvi je bil aretiran in obtožen posredovanja podatkov o stanju jugoslovanske tekstilne industrije svojemu sinu Ljubu, ta pa angleškemu konzulu v Ljubljani. Dne, 29. 7. 1947 se je pričel t.i. »Nagodetov proces«, ki je bil zrežiran politični proces z namenom, da se zatre vsaka opozicija v državi. Pred zasliševalci izjavil, da bi moral biti zaradi svojega dela nagrajen ne pa kaznovan.

Obsojen je bil na deset let odvzema prostosti s prisilnim delom. Njegovo premoženje je bilo zaplenjeno, za deset let je izgubil politične pravice. Zaradi zdravstvenih težav je težko prenašal zapor. Potem ko so ga avgusta 1950 pogojno izpustili s prestajanja kazni je čez tri mesece umrl na interni kliniki v Ljubljani. Pokopan je v Kranju.