Franja GOLOB STARE

Družina Franje Golob (poročena Stare) iz Podmelca se je leta 1918 odselila in se za stalno naselila v Ljubljani. Franja Golob se je po končani osnovni šoli v Grobljah pri Domžalah vpisala na ljubljansko učiteljišče. Že v družinskem krogu se je navdušila za petje, njene izredne pevske sposobnosti pa je odkril njen učitelj glasbe na učiteljišču Emil Adamič. Na njegovo prigovarjanje se je vpisala na solopevski oddelek Glasbene matice k profesorici Jeanetti Foedransperg. Leta 1927 je bila sprejeta v drugi letnik konzervatorija, kjer jo je med drugim poučeval tudi skladatelj Matija Hubad. Leta 1932 je Franja Golob debitirala v ljubljanski Operi, že v isti sezoni pa je postala tudi njena redna članica, vse do leta 1937. Uspešen nastop na 12. mednarodnem festivalu v Firencah, kjer je pela štiri pesmi Slavka Osterca na besedila Alojza Gradnika, ji je prinesel številna povabila za samostojne koncerte. Konec leta 1937 je odšla na izpopolnjevanje v Rim. Tri leta kasneje je sprejela vabilo opere iz Chicaga. Podpisala je tudi pogodbe za nastope, do katerih pa kasneje zaradi vojne žal ni prišlo. V sezoni 1940/41 je pela v državni operi v Beogradu, aprila 1941 pa se je vrnila v Ljubljano, kjer je bila članica tamkajšnje opere do leta 1945, ko je emigrirala. Najprej je odšla v Rim, po treh letih pa je odpotovala v Buenos Aires, kjer je uspela in se uveljavila kot zelo cenjena koncertna pevka. Po odhodu v izseljenstvo je veliko nastopala ter žela uspehe z izvajanjem del Verdija, Shumanna, Bhramsa, Beethovna, Mendelssona, Haendla, Bacha, Vivaldija in drugih. Ocene in kritike njenih nastopov so bile vedno pozitivne, o njenih nastopih pa se je govorilo le v presežnikih. Velja omeniti predvsem njene interpretacije Azucene v Verdijevem Trubadurju, Suzuki v Puccinijevi Madame Butterfly ter Carmen v Bizetovi Carmen.