France PROSNIK

France Prosnik, tudi Franci, največkrat pa kar Aco, je otroštvo preživel v Slovenskih Konjicah. Po končani osnovni šoli je na mamino pobudo odšel v Maribor, kjer je zaključil klasično gimnazijo. Ker so ga zanimala različna področja, je imel težave pri zbiri študijske smeri. Vlekel je lističe in turizem ter gradbeništvo je premagala psihologija. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1971 diplomiral, pet let kasneje pa magistriral iz klinične psihologije.
Že leta 1969 se je zaposlil v Vzgojni posvetovalnici v Mariboru, ki se je kasneje preimenovala v Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor in pod tem imenom deluje še danes. Z izjemo obdobja med leti 1980 in 1985, ko je predaval na Pedagoški akademiji v Mariboru, je kot klinični psiholog v Centru svetoval vse do upokojitve leta 2011. Pri tem je poudarjal pomen dobre komunikacije in kontakta med starši in otroci. V več desetletjih delovanja na Centru se je dvakrat znašel tudi na mestu direktorja, prvič med leti 1976 – 1980 in drugič med leti 2002 – 2006.
Po upokojitvi je s petinšestdesetimi leti prevzel vlogo varuha bolnikovih pravic v Mariboru. Ker so zastopnike bolnikovih pravic uvedli šele leta 2007, so se nanj obračali ljudje iz cele Slovenije. Kljub temu, da je funkcija prinesla številne obveznosti, ki niso bile predvidene, jih je opravljal zavzeto ter vestno celih devet let, vse do leta 2019. Zavzemal se je za izboljšanje učinkovitosti zdravstvenega sistema ter opozarjal na napake in pomanjkljivosti v zdravstvu. Skupaj s svojim timom je razrešil marsikateri problem, največ težav pa je zaznal pri starostnikih. Zato je največ pozornosti namenil prav njihovi zdravstveni oskrbi in se zavzemal za prijazen odnos do bolnikov. V okviru opravljanja te funkcije se je pogosto pojavil tudi v medijih.
Sicer je kot strokovnjak na področju klinične psihologije reden gost na okroglih mizah in pogovorih. Vklaplja se v debate o homoseksualnosti, starševstvu, biblioterapiji, nasilju, mladostnikih, literaturi in številnih drugih temah.
Prav tako sodeluje z Zvezo društev za cerebralno paralizo Sonček. Zvezi je med leti 2000 in 2004 tudi predsedoval. Kot predsednik je imel bolj motivacijsko, častno vlogo. V času mandata pa je izkoristil svoje zanimanje za gradbeništvo in se posvetil predvsem razširitvi društvenih in bivalnih prostorov. Ker je tudi njegov sin Luka (Luka Prosnik, pesnik) močno gibalno oviran in zato vezan na invalidski voziček, mu sodelovanje z društvom še toliko več pomeni. Prav z Luko je, še bolj intenzivno kot s starejšo hčerko, izvajal biblioterapijo, s katero se sicer ukvarja. Tudi sam veliko bere, je ambasador Mariborske knjižnice in se vključuje v njeno delo.
Je velik zagovornik dobrodelnosti in član Rotary kluba Maribor, ki mu je nekaj časa tudi predsedoval.
V svoji dolgoletni svetovalni karieri se je srečal z raznimi stiskami ljudi in že desetletja dokazuje, da je s kombinacijo znanja in nesebičnosti mogoče doseči spremembe v družbi.