V mladosti, še v času študija, je ostal Franc Ferlinc brez obeh staršev. Kot edinec je podedoval družinsko posestvo v Šmarju pri Jelšah. Izšolal se je za učitelja; prva leta je služboval na Ptuju, leta 1885 pa se je vrnil v domače Šmarje in dobil mesto učitelja na šmarski ljudski šoli. Takoj po vrnitvi se je pridružil skupini zavednih Šmarčanov, ki so se takrat borili proti nemškemu vplivu. Prijateljeval je z Antonom Aškercem in se zgledoval po Francu Skazi, ki mu je nadomeščal zgodaj izgubljenega očeta. Pogosto se je zadrževal v Skazovem domu in se tam zaljubil v njegovo hčerko Sofijo, s katero se je leta 1891 poročil. V prvem letu zakona se jima je rodil sin Bogdan, pri drugem porodu, leta 1893, pa je Sofija rodila mrtvo deklico in tudi sama umrla.
Kot izredno nadarjen, sposoben in ugleden učitelj je Franc Ferlinc na šmarski ljudski šoli poučeval v Kmetijsko napredovalnem tečaju, v takratni poklicni šoli. Leta 1901 se je na šoli zaposlila učiteljica Marija Zupančič, s katero se je Ferlinc leta 1904 poročil.
Franc Ferlinc je bil zaveden Slovenec, ki se je boril za napredek in razvoj svojega kraja. Leta 1905 je postal župan občine trg Šmarje pri Jelšah in ji županoval 19 let. Ponovno je ustanovil požarno brambo, ki je leta 1905 začela delovati pod slovenskim poveljem. Sodeloval je pri ustanovitvi narodne čitalnice, hranilnice in posojilnice, sokolskega ter drugih slovenskih društev v Šmarju. Po tridesetih letih poučevanja se je leta 1915 upokojil.
Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/1298, Osnovna šola Šmarje pri Jelšah, signatura 1, arhivska škatla 1, leto 1927 (Šolska kronika OŠ Šmarje pri Jelšah 1873–1951).