Ferdo KOČEVAR

Domačo ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju, nato pa je leta 1845 nadaljeval s šolanjem na celjski gimnaziji. Po končani gimnaziji je začel s študijem medicine na Dunaju, vendar študija zaradi finančnih težav ni dokončal. Nekaj časa je opravljal delo bogoslovca, zatem pa je dobil službo računovodje na zagrebški univerzi in akademiji, računovodske posle pa je opravljal tudi na Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti. Leta 1867 so mu zavrnili prošnjo za službo pri dežurnem računovodstvu v Ljubljani. Imel je dva otroka, Slavo in Ferda. Leta 1875 je začel duševno pešati, tri leta zatem pa je v Feldhofu pri Gradcu umrl.

Poleg redne službe se je ukvarjal z literarno kritiko. Bil je mnenja, da naj bi Slovenci, Hrvati in Srbi imeli skupni pisni jezik. Potegoval se je za jugoslovanski program. Leta 1857 je pozval duhovnike, naj zbirajo slovensko ljudsko blago. Poudarjal je potrebo po vpeljavi slovenskega jezika v uradne in kulturne ustanove. Pisal je predvsem o jeziku, gospodarstvu, literaturi, kulturi, pa tudi o političnih idejah. Svoje razprave je večinoma objavljal v Kmetijskih in rokodelskih novicah, Ljubljanskih novicah, Slovenskem gospodarju in Slovenskem narodu. Pri pisanju je pogosto uporabljal vzdevek Žavčanin, ki izhaja iz tega, da se je rodil v Žalcu.