Franjo FELICIJAN

Rojen je bil očetu Martinu in Frančiški Felicijan. V zakonu se jima je rodilo petero otrok. Franjo je bil najstarejši, imel je še štiri mlajše sestre. V Vojnik se je družina iz Vitanja preselila leta 1920, ko je oče hišo, v kateri je bila lončarska delavnica, odkupil od vojniškega lončarja Potočnika. Franjo je v Vojniku obiskoval nižjo gimnazijo, kjer je zaključil štiri razrede, za nadaljnje izobraževanje pa ni bilo denarja.

Ob knjigah, strokovni literaturi in praktičnem delu se je kasneje izpopolnjeval in izobraževal kar sam. Pri Sokolu je bil pomemben igralec v dramski skupini. Aktiven je bil tudi pri izgradnji sokolskega doma. Leta 1942 je opravil mojstrski izpit v Gradcu v Avstriji in po smrti očeta prevzel lončarsko delavnico. Izdeloval je okrasne keramične pečnice za peči, kaminske obloge za kamine, zidne ploščice, jaslice idr. Njegovi izdelki so bili znani po izjemni kakovosti; z njimi je sodeloval na mnogih razstavah in sejmih. Leta 1947 se je poročil s svojo izvoljenko Faniko in leta 1948 se jima je rodil sin Martin. Bil je aktiven član in predsednik Kulturno umetniškega društva France Prešeren Vojnik. Njegovo večje pomembno delo je oprema Slovenskega kulturnega doma v Trstu.

V Celju ga je pri zdravstvenem domu na prehodu za pešce zbil nevesten voznik. Odpeljali so ga v celjsko bolnišnico. Ker ni mogel hoditi, so ga namestili v dom starostnikov v Slovenske Konjice, kjer je leta 1994 umrl star 81 let. Pokopan je na pokopališču v Cerknici.