Evgen JAEGER

V Podčetrtku je kot banovinski zdravnik pričel delovati leta 1924. Zaradi predanosti medicinskemu delu in sočutja do bolnikov se je med ljudmi kmalu priljubil. Obiskovali so ga tudi pacienti iz sosednjih občin, celo iz bližnje Hrvaške. Velikokrat pa jih je sam obiskoval na njihovih domovih. Dr. Jaeger ni bil le zdravnik, bil je tudi velik zbiratelj, naravoslovec in raziskovalec. Raziskoval je kamnine in rastline, najbolj pa so ga navduševale žuželke – divje ose, čebele in mravlje. Svojo zbirko vrste andren, čebel, ki so živele na območju Obsotelja, je poimenoval Andrena Hedicae, po svoji ženi Hedviki.

Otroštvo in mladost je dr. Evgen Jaeger preživel v dvorcu Miljana ob meji s Hrvaško. Njegova mati Evgenija Höffern von Saalfeld je bila plemiškega rodu. Visok življenjski status družine Jaeger pa se je že v Evgenovih najstniških letih končal, ko je njegov oče Alojz zaradi bankrota izgubil vse premoženje. Še večji udarec pa je mladi Evgen doživel, ko je družino zaradi tega zapustila še mati. Z bratoma Lovrom in Lujem so ostali z očetom v Miljani in spoznali življenje tudi z druge plati, v težkih razmerah. Po končani klasični gimnaziji v Mariboru se je Evgen najprej vpisal na trgovsko akademijo na Dunaju, vendar se je zaradi svojega posebnega nagnjenja do narave kmalu preusmeril na medicino. Študij medicine je zaključil v Gradcu in se med letoma 1921 in 1922 brezplačno izpopolnjeval na kirurškem oddelku mariborske bolnišnice.  

Kmalu po prihodu v Podčetrtek si je v majhni hiški na hribu nad cerkvijo sv. Lovrenca v Podčetrtku z ženo Hedko, hčerko šolskega upravitelja Franca Lovrenca, ustvaril družino in skromno življenje. V svojo skromno opremljeno ordinacijo je sprejemal revne ljudi in s svojim bogatim znanjem pomagal bolnikom do ozdravitve. Sam je pripravljal zdravila in zeliščne čaje, v primerih hujših poškodb pa je uporabil tudi svoje kirurške izkušnje. Če je bilo potrebno, se je lotil zahtevnejših kirurških posegov, prav tako zobozdravstva in protetike. Bolnike je pogosto obiskoval na domu, čeprav je moral pri tem prehoditi velike razdalje. Na teh poteh ga je večkrat spremljala starejša hči Edita in mu pomagala. Dr. Jaeger je za svoje paciente vodil kartoteke, s katerimi je imel pregled nad pacientovimi preteklimi zdravljenji. Pogosto je predaval o preventivni medicini in v bližnjih šolskih okoliših opravljal preventivna cepljenja. Med drugo svetovno vojno je pomagal partizanom, ranjene je oskrboval v svoji ordinaciji in če je bilo potrebno, tudi na terenu. V okupiranem Podčetrtku pa so se v njegovi ordinaciji pojavljali tudi nemški vojaki.

Že v otroštvu je imel posebno nagnjenje do narave in zbirateljstva. V času študija je primerjal anatomijo malih sesalcev, prepariral je kosti miši, podgan in veveric ter jih primerjal s človeškimi. Med dopustom na morju in tudi doma v Podčetrtku je raziskoval divje čebele, jih slikal in opisoval ter jih izmenjaval z drugimi zbiratelji po svetu. V bližnjih okoliških izvirih in rečicah je raziskoval plankton, analiziral praživali in jih dokumentiral. Že leta 1924 je raziskoval in analiziral vodo v topli radioaktivni mlaki v Harinih Zlakah ter v okoliških izvirih, ob katerih so kasneje nastale Atomske toplice.

S prijateljem profesorjem Srečkom Brodarjem je raziskoval slovenske podzemne jame, tam iskal zobe jamskega medveda in spoznaval življenje podzemnih žuželk. Ukvarjal se je tudi z botaniko, poznal vse vrste cvetlic v okolici in njihove zdravilne učinke. Urejal je domači vrt, cepil drevesa, jih križal in skrbno opazoval njihovo rast in plodove. Ugotovitve svojih raziskovanj, predvsem o divjih čebelah, je večkrat objavljal v strokovnih revijah. Leta 1934 je v ljubljanskih prirodoslovnih razpravah objavil članek z opisom nove vrste peščinske čebele, ki jo je našel v domačem kraju. Poročal je tudi o zanimivih najdbah os grebač in mravelj v dolini reke Sotle in bil takrat edini raziskovalec kožekrilcev v Sloveniji.

Pred upokojitvijo je dr. Evgen Jaeger še nekaj časa zdravstveno prakso krajevnega zdravnika opravljal v zdravstveni postaji, ki je bila leta 1946 ustanovljena v hiši pokojnega dr. Emerika Brescherja v Podčetrtku.