Elizabeta URISK

Osnovno šolo je obiskovala v Genterovcih in Kamovcih, nižjo gimnazijo v Lendavi. V Mariboru je končala učiteljišče, kasneje je ob delu diplomirala na Pedagoški akademiji. 35 let je bila z vsem srcem predana svojemu delu, kot razredna učiteljica in ravnateljica je delala na OŠ Kobilje in DOŠ Dobrovnik.

Po priselitvi v Dobrovnik, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je postala pozorna na nekatere starejše ženske, ki so ob veliki noči izdelovale pirhe v batik tehniki. Po upokojitvi so rdeče-črni pirhi tudi njo popolnoma očarali. Pričela jih je izdelovati in preučevati vse skrivnosti te tehnike, njen izvor in razširjenost, raziskovala in zbirala je stare motive. Zato se je tudi lotila pisanja knjige Izdelovanje pirhov v batik tehniki v Prekmurju. Želela je ohraniti spomin na starše, privzgojiti spoštljiv odnos do tradicije svojim vnukinjam in vnukom in seveda preprečiti, da bi ta drobni zaklad prekmurske ljudske umetnosti z več kakor stoletno tradicijo utonil v pozabo.

Elizabeta Urisk je bila mojstrica v izdelovanju pirhov v batik tehniki. Najraje je izdelovala tradicionalne prekmurske pirhe, pirhe s hetiškimi vzorci ter pirhe z lastnimi vzorci. Poleg batik tehnike je uporabljala tudi tehniko jedkanja. Javnost je njeno umetnost prvič spoznala leta 1998 v Dobrovniku na skromni razstavi velikonočnih pirhov. Od takrat naprej je pet let organizirala razstave pirhov v okviru Društva upokojencev Dobrovnik, nakar je organizacijo razstave prevzelo Kulturno društvo Dobrovnik. Razstava pirhov v Dobrovniku je še dandanes ena najodmevnejših velikonočnih prireditev v  pokrajini.

Eden najžlahtnejših načinov investiranja pridobljenega znanja je poučevanje, posredovanje le-tega drugim. Z veseljem je učila barvanja pirhov vse, ki jih je to zanimalo. Posebno v času pred veliko nočjo je vodila delavnice v vrtcih, šolah in društvih upokojencev. Zelo spretni in dejavni sta tudi njeni vnukinji Lena in Lara iz Dobrovnika, ki svoje pirhe še vedno  razstavljata skupaj z babičinimi. Njuni motivi so malce drugačni, vsaka ima svoj poseben stil.

Leta 2006 je na Madžarskem prejela visok naziv ljudska umetnica domače obrti. Njena prizadevanja za ohranjanje dediščine je leta 2007 Prekmurska madžarska skupnost nagradila s posebnim priznanjem za izjemne dosežke na področju kulture. Leta 2015 je bila vpisana kot nosilka nesnovne kulturne dediščine v register, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Njene pirhe v času velike noči še vedno lahko občudujemo na številnih razstavah, kot del stalne zbirke pa so razstavljeni v Hiši Györgya Dobronokija v Dobrovniku, na stalni razstavi v Galeriji-Muzeju Lendava in v Pokrajinskem muzeju Murska Sobota.