DRŽEČNIK, Maksimilijan

Peti naslednik blaženega škofa Antona Martina Slomška na čelu mariborsko-lavantinske škofije se je rodil v kmečki družini v bližini Ribnice na Pohorju. Izrazito narodno zavedni starši so ga usmerili na mariborsko klasično gimnazijo, kjer je leta 1924 maturiral in se vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Po odsluženem vojaškem roku in tretjem letniku študija teologije ga je takratni lavantinski škof Andrej Karlin leta 1927 poslal na študij v Rim, kjer je do leta 1934 na papeški univerzi Gregoriani študiral filozofijo in teologijo. Študij je dokončno zaključil z doktoratoma iz filozofije in iz teologije.
V duhovnika je bil posvečen v Rimu zadnji dan oktobra 1932, dan kasneje pa je imel novo mašo v tamkajšnji baziliki sv. Pavla.
Po vrnitvi iz Italije je bil kaplan v Ribnici na Pohorju, Celju in Svetinjah. Z Mariborom se je prvič srečal jeseni 1936, ko je postal prefekt v tamkajšnjem dijaškem semenišču in profesor v mariborskem bogoslovju. Ob nastopu okupacije aprila 1941 so ga Nemci izgnali na Hrvaško, kjer je bil štiri leta kaplan v župniji Visoko pri Novem Marofu v Hrvaškem Zagorju.
Po vrnitvi iz izgnanstva je prevzel vodstvo mariborskega bogoslovja, ki je bilo začasno naseljeno v Ljubljani, in pričel s predavanji Stare zaveze na ljubljanski Teološki fakulteti. Opravljanje obeh funkcij je prekinilo imenovanje za mariborskega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je od škofa Tomažiča, kateremu je bil dodeljen v pomoč pri vodenju škofije, prejel v mariborski stolnici 15. decembra 1946. Ko je leta 1949 škof Tomažič umrl, ga je papež Pij XII imenoval za apostolskega administratorja lavantinske škofije, imenovanje za rednega škofa ordinarija pa je sledilo mnogo kasneje, 15. junija 1960. Škof Maksimilijan Držečnik je mariborsko škofijo vodil v času, ki je bil Cerkvi na Slovenskem izrazito nenaklonjen. Zaradi ostrega nasprotovanja oblasti vsemu, kar je bilo Božje in sveto, je bil po vojni deležen mnogih ustrahovanj in zasliševanj. Njegovo škofovsko delovanje je v veliki meri usmerjalo dogajanje na drugem vatikanskem koncilu, ki je potekal med leti 1962 in 1965. Bil je edini slovenski škof, ki se je udeležil vseh štirih zasedanj koncila. V duhu svojega škofovskega gesla Nobiscum Deus et Mater eius (Z nami Bog in njegova mati), si je nenehno prizadeval, da bi koncilske pobude na naših tleh kar najbolj zaživele. Pri tem mu je bil v veliko pomoč pomožni škof  Vekoslav Grmič, ki je svojo funkcijo nastopil leta 1968.
V času vodenja lavantinske škofije je Držečnik v Mariboru ustanovil Slomškovo dijaško semenišče, ponovno obudil mariborsko bogoslovje in mestu ob Dravi vrnil zadnje tri letnike teološkega študija. Dosegel je preimenovanje škofije iz lavantinske v mariborsko-lavantinsko škofijo in s priključitvijo delov krške, sekovske in somboteljske škofije dokončno uredil meje lavantinske škofije. V njegov čas pa sodi tudi nov prevod celotnega Svetega pisma, ki ga je izdala Mohorjeva založba v Celju in dokončanje škofijskega postopka za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška, za katero si je še posebej vneto prizadeval.
Svoje življenje je po dolgi in težki bolezni sklenil na ljubljanskem onkološkem inštitutu. Na njegovo lastno željo so ga pokopali v prezbiteriju mariborske stolnice sv. Janeza Krstnika.