DOLENC, Janez

V nižjo gimnazijo v Kranju se je vpisal leta 1937. Nemška okupacija Slovenije mu je za več let prekinila šolanje. V začetku leta 1945 je bil odveden v koncentracijsko taborišče Dachau. Po vrnitvi domov zaradi slabega zdravja ni zmogel takoj nadaljevati šolanja. Tako je maturiral šele leta 1950 na ljubljanski realki. Slavistiko je študiral je pri A. Slodnjaku in M. Boršnikovi na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani. Diplomiral je leta 1957. Nato je šel za eno leto v vojsko k tankovski enoti v Niš.

Želel je postati raziskovalec na Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU, a mu je Ministrstvo za prosveto dodelilo delo profesorja slovenščine na učiteljišču v Tolminu s pripombo: »Primorska kliče!«. Tako je 30 let (1958-1987) učil slovenski jezik na tej srednji šoli. Prva leta je na šoli poučeval tudi nemščino. Hkrati je v letih od 1979 do 1989 kot višji predavatelj predaval metodiko slovenskega jezika in mladinsko književnost v enoti ljubljanske Pedagoške akademije v Novi Gorici.

Vse življenje je rad hodil v hribe in gore. Kot otrok je obredel domu bližji del Škofjeloškega hribovja. V gimnazijskih letih se je vzpel na hribe okoli Kranja in na višje gore Škofjeloškega hribovja. V avgustu 1949 se je prvič povzpel na Triglav. V maju 1958 je z dijaki opravil osemurni pohod h koči na planini Razor. Sčasoma je uveljavil tradicijo, da so vsako šolsko leto v septembru imeli planinski športni dan. V letih 1972-85 je poslal na Planinski Vestnik okrog 20 prispevkov.

Kot dijak je leta 1940 napisal osem pripovedk, ki jih je slišal od svojih najbližjih. Od srednješolskih let naprej se je ukvarjal z raziskovanjem vsega rovtarskega področja od Bovca do Škofje Loke – tako ljudskega izročila kot kulturnih delavcev in njihovega dela. Že kot dijak in študent je zbiral poljanske povedke, ki so pod naslovom Kres na Grebljici izšle leta 2000. Na šoli v Tolminu je s pomočjo dijakov zbral in leta 1992 objavil tolminske povedke v knjigi Zlati Bogatin. Posebej je uredil še Tolminske pravljice, ki so izšle leta 1989. Objavljal je v Loških razgledih, Goriškem vestniku, Jeziku in slovstvu, Traditionesu, v Koledarju Mohorjeve družbe v Celju in Gorici ter v publikacijah ZRC SAZU. Uredil je Tolminska zbornika 1975 in 1997 ter Potresni zbornik 1980. Napisal je dve monografiji: o Simonu Gregorčiču leta 1989, o Francetu Bevku leta 1990. Poleg tega je v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev uredil zbrano delo Ivana Preglja (Pregljeva poezija, 2002; Pregljeva dramatika, 2006; v pripravi je tretja knjiga Krajša Pregljeva proza). Po upokojitvi se je začel ukvarjati z življenjem in delom slavista in sovaščana dr. Gregorja Kreka, prvega profesorja slovanske filologije na Univerzi v Gradcu. O njem je v Loških razgledih objavil več študioznih razprav. Na njegovo pobudo pri Slavističnem društvu Slovenije in Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU je bil organiziran simpozij o Gregorju Kreku, kjer je tudi odločilno sodeloval. Zaslužen je bil tudi za postavitev spomenika dr. Kreku v njegovi rojstni vasi v Četeni Ravni. S področja domoznanstva raziskuje tolminski punt tudi v arhivih na Dunaju in v Gradcu. Tam je našel dokument o usmrtitvi tolminskih puntarjev leta 1714. Njegova bibliografija obsega od leta 1948 do leta 2005 preko 320 strokovnih člankov in razprav. Objavil je še šest samostojnih knjižnih del.