Davorina BEVK

Rojena je bila kot Martina Bratuž, osnovno in srednjo šolo je obiskovala v Gorici, kjer je leta 1914 maturirala. V istem letu si je tudi spremenila ime iz Martina v Davorina. V letih 1914-1916 je kot provizorna učiteljica poučevala v Istri, na šolah koprskega okraja. Po koncu prve svetovne vojne je učila na Spodnje Vipavskem, najprej v Bukovici, kasneje v Vipolžah. Ob božiču leta 1923 sta jo, skupaj z italijanskim profesorjem in socialistom Bonnesom, pri Pevmskem mostu napadla in pretepla dva moška. Dogodek je sprožil polemike v tedanjih časnikih, ki so sklepali, da je bil izveden rop, Davorina pa jebila prepričana, da je bil napad organiziran s strani fašistov. Leta 1924 se je usposobila za poučevanje italijanščine kot predmeta. Ko je leta 1927 dobila odlok o selitvi in poučevanju v notranjost Italije, je pisala Jugoslovanskemu ministrstvu za prosveto in neuspešno prosila za mesto učiteljice v Dalmaciji. Oktobra 1927 je bila premeščena v notranjost Italije v Careno (Piemont), vendar se je že po dveh mesecih vrnila v Gorico. V tem času se je pričela tudi njena skupna pot s pisateljem Francetom Bevkom, s katerim je odšla v Trst. Postala je njegova življenjska sopotnica, tesna sodelavka in tajnica. Leta 1928 so jo skupaj z Bevkovom zaradi zvez z jugoslovanskimi listi in politiki 14 dni zaprli, sledil je izgon iz Trsta nazaj v Gorico. Leta 1933 je pod psevdonimom Martina Seljak izšla njena edina monografija Ljubi moj domek, priročnik za gospodinje. Leta 1943 so jo ponovno zaprli, tokrat v Gorici, ko so jo zasačili med izročitvijo Vilfanovega pisma zaprtemu Bevku. Takoj po kapitulaciji Italije jo je Bevk, ki je že bil pri partizanih, zaradi varnosti poklical k sebi. Do leta 1945 je sodelovala v uredništvu revije Naša žena in bila članica glavnega odbora ženske organizacije AFŽ (Antifašistična fronta žena). V marcu leta 1946, med demonstracijami za priključitev Gorice Jugoslaviji, so ji neznanci večkrat vdrli v stanovanje in jo pretepli, nazadnje pa so ji med selitvijo na ulici požgali hišno opremo, knjige in obleke. Leta 1947 sta se z Bevkom preselila v Ljubljano in se leta 1951 tudi uradno poročila. Davorina Bevk je umrla v Ljubljani, slabo leto po smrti Franceta Bevka. Skupaj z njim in hčerko Jerico je pokopana na pokopališču v Solkanu.