CIGLIČ, Marjan

Rodil se je kot tretji otrok v štirinajstčlanski delavski družini. Starša sta po prvi svetovni vojni pribežala iz Goriških Brd. Oče se je kmalu po rojstvu najmlajšega otroka smrtno ponesrečil. Garaška mati jih je s pomočjo dobrih ljudi le nekako preživljala, a na revščino iz otroštva se je spominjal vse življenje.

Osnovno šolanje je opravil v Kranju. Po nekajdnevnem obiskovanju vojaške šole v Vršcu so ga izključili. V časopisu je prebral, da fotograf Franc Jug iz Kranja išče vajenca in da bo imel prednost tisti, ki dobro riše. Ker je bil dober risar, ga je fotografski mojster leta 1938 vzel v uk in pri njem je delal še prva leta nemške okupacije. Skupaj s starejšim pomočnikom Slavkom Jeralo sta pod strogim nadzorstvom gestapa  med drugimi razvijala filme iz poljanske vstaje in dražgoške bitke in jih skrivaj kopirala za partizansko obveščevalno službo. Na zahtevo žandarmerije je fotografiral prvo obešanje partizana, Milorada Stošiča, v Kranju. Januarja 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Po enajstih mesecih vojskovanja je med dopustom pobegnil k partizanom v Prešernovo brigado. Bil je dvakrat ranjen in osvoboditev izpod okupatorja maja 1945 je dočakal v partizanski bolnišnici Pavla v Mrzli Rupi nad Idrijo. Tam je v vlogi medicinske sestre spoznal svojo bodočo ženo. V partizanih je na dveh filmih posnel le 12 fotografij, predvsem svojo četo, kjer je bil mitraljezec z nadimkom Regiment, in jih razvil v poškodovanem fotostudiu v Cerknem.

Po demobilizaciji leta 1946 je najprej leto dni delal v fotografski delavnici v Vipavi, nato pa je v Ajdovščini postavil nov foto studio. Ljudje so potrebovali predvsem fotografije za osebne dokumente. Nadaljnja pot ga je vodila v Ljubljano, kjer je prevzel podružnico Fotolika. Leta 1949 so ga proglasili za informbirojevca in ga aretirali. Enajst mesecev je moral preživeti v političnem zaporu na Golem otoku (Hrvaška). Po vrnitvi v Ljubljano so ga poslali na isto delovno mesto v Fotolik (nato Foto Tivoli), kjer je ostal naslednjih sedem let. Za eno leto ga je v svoj fotostudio zvabil Stane Potrč, ker je bil izvrsten portretist. Potem pa sta ga leta 1958 novinar Marjan Sattler in Dnevnikov fotoreporter Lojze Jurca prepričala, da se je zaposlil pri časopisu Dnevnik. Od leta 1960 je delal še za tednik Nedeljski dnevnik. Leta 1983 upokojil, a Dnevniku je ostal zvest do konca svojega življenja.

Ni bil le fotograf po službeni dolžnosti, temveč je zaradi svoje človeške širine, razgledanosti in zanimanja nosil fotoaparat vedno s seboj. Tako je npr. redno v vseh letnih časih, ob vsakem vremenu, beležil dogajanja na ljubljanski tržnici, bolšjem sejmu, na razstavah naj pridelkov. Vsako novo leto je v porodnišnici pričakal rojstvo prvega Slovenca(ke). Izreden smisel je imel za portretiranje starih ljudi, majhnih otroke in živali. Spremlja je tudi vse akcije Dnevnika in Nedeljskega dnevnika. Ustvaril je več kot 300 000 fotografij, ki prikazujejo življenje in delo štirih desetletij na slovenskih tleh. Za uporabo in obdelavo njegovega fotografskega opusa je zelo pomembno, da je Ciglič natančno in redno dokumentiral vse svoje filme in posnetke.

Ob petdesetletnici izhajanja Dnevnika ( junija 2001) je ta časopisna hiša vso njegovo zapuščino poklonila Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Ob tej priložnosti je bila v muzeju postavljena razstava Fotoreporter Marjan Ciglič (7. junij-17. september), kjer je bil prikazan le drobec iz njegovega 40-letnega fotoreporterskega opusa.