Ulrik II. CELJSKI

»Zadnji Celjan«, Friderikov sin, je bil že od otroških let določen, da namesto svojega očeta nadaljuje vzpon celjske dinastije.

Ulrik je bil od leta 1433 (po drugih podatkih od leta 1434) poročen s Katarino, hčerko srbskega despota Jurija Brankovića in številne ljubezenske avanture, ki jih kronisti tudi omenjajo, niso vplivale na njegova karierna prizadevanja. Visoki položaji njegovega sorodstva so mu zagotovili izredno visoka politična izhodišča – razne namestniške in druge politično-upravne naloge na Češkem in Ogrskem, med katerimi si je največ obetal iz skrbništva nad mladoletnim ogrskim kraljem Ladislavom Posmrtnikom (sinom Albrehta II.), ki ga je mati kronala že nekaj mesecev po rojstvu l. 1440. Skrbniške funkcije je seveda pridno obračal tudi v svoj prid in imel pri tem tudi mogočne tekmece in nasprotnike – predvsem Habsburžane in del ogrskega plemstva.

V tekmi za prestiž je leta 1443 s Habsburžani sklenil premirje z znamenito obojestransko dedno pogodbo, po kateri posesti v okviru Rimsko–Nemškega cesarstva dedujejo drug za drugim, če ostanejo brez moškega potomstva. Nekateri zgodovinarji ta sporazum s Habsburžani tolmačijo kot pristanek, da se Celjani za ceno priznanja knežjega statusa umikajo iz visoke politike v cesarstvu in se usmerjajo na Balkan. Omenjajo celo »jugoslovansko politiko« celjskih knezov.

Kakorkoli že – zaradi skrbništva nad mladim ogrskim kraljem Ladislavom in statusa »ogrskega gubernatorja« si je Ulrik pridelal med domačim – ogrskim plemstvom goreče nasprotnike, tako da so ga 9. novembra 1456 v Beogradu posekali. Smrtni udarec z mečem naj bi mu zadal Ladislav (Laszlo) Hunjadi, sin Ivana Hunjadija, vplivnega voditelja ogrske proticeljske struje, ki je že prej padel na križarskem pohodu pred Beogradom.

Ulrik je imel tri otroke, vendar so pomrli pred njim (Jurij 1443, Herman 1452, Elizabeta pa 1455).