ČÁP, František

František Čáp je bil režiser, scenarist in montažer češkega rodu, ki se je zapisal v filmsko zgodovino s češkimi, nemškimi in jugoslovanskimi filmi. Med letoma 1953 in 1972 je deloval in živel v Sloveniji, najprej v Ljubljani in nato v Portorožu. Velja za utemeljitelja sodobnega slovenskega filma. V Nemčiji je poznan pod imenom Franz Cap.

Rodil se je staršema Františku Čápu in materi Ruženi, rojeni Helebrant. Osnovno šolo jekončal v mestu Tábor. Zanimal ga je film, a je na očetovo željo nadaljeval šolanje na višji gozdarski šoli (Vyšší lesnická škola) v Písku. Leta 1932 je izvedel, da v Pragi snemajo študentski film Pred maturitou (Pred maturo), odšel v Prago, dobil manjšo vlogo in se odločil, da ostane pri filmu. Delal je vse, kar so mu ponudili, asistiral režiserjem, montiral filme, pisal scenarije in obenem izredno obiskoval filozofsko fakulteto. Leta 1937 ga je producentska hiša Lucerna Film, ki jo je tedaj vodil češki filmski producent Miloš Havel (1861–1921) za stalno angažirala kot pisca snemalnih knjig. Napisal je scenarija za drame Panenství, 1937 (Nedolžnosti) in Krok storiti tmy, 1938 (Korak v temo) ter leta 1939 posnel v sodelovanju z režiserjem Václavom Krškom (1900–1969) svoj prvi film Ohnivé léto (Ognjeno poletje), ki ga je kritika pohvalila. Kmalu je postal cenjen in uspešen režiser. Od leta 1940 do 1948 je posnelpetnajst filmov, med drugim film Nocní motýl, 1941 (Nočni metulj), za katerega je prejel prvo nagrado na češkem festivalu v Zlínu in priznanje žirije na Beneškem filmskem festivalu, in film Muži bez krídel, 1946 (Možje brez kril), nagrajen v Zlínu za režijo in z nagrado gran prix na filmskem festivalu v Cannesu za najboljši film s tematiko iz časa okupacije.
Takoj po drugi svetovni vojni so ga obtožili kolaboracije in ga oprostili, vendar je po filmu Bílá tma, 1948 (Bela tema), ponovno padel v nemilost pri komunistični oblasti in skupaj z mamo pobegnil v Zvezno republiko Nemčijo. Kmalu so ga odkrili novinarji, preselil se je v München in nadaljeval z delom pri filmu. Na Češko se ni mogel vrniti nikoli več. Na Bavarskem je leta 1952 srečal Branimirja Tumo (1904–1991), direktorja Triglav filma, ki je tedaj iskal strokovnjake, ki bi pomagali pri razvoju slovenske filmske industrije. Čapa je povabil v Slovenijo, kjer je ta našel drugi dom, sprejel jugoslovansko državljanstvo in tu ostal do konca življenja. Najprej je živel v Ljubljani, leta 1957 se je preselil v Portorož in se poročil z domačinko Ido Petronio.
Med letoma 1954 in 1970 je snemal slovenske, jugoslovanske, nemške in koprodukcijske filme ter televizijske nadaljevanke. Ko se je preselil v Portorož, je filmsko dogajanje večkrat umestil v Piran in okolico. »Čáp je Piranu postavil spomenik v številnih filmih.« (Širca, 2014)
V Sloveniji je režiral prvi film leta 1953, romantično komedijo z naslovom Vesna. Film si je premierno ogledalo skoraj 95.000 gledalcev. Do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja je film ohranil rekord najbolj gledanega slovenskega filma. Na prvem filmskem festivalu v Pulju, leta 1954 (Filmski festival, kasneje Festival jugoslavenskog igranog filma u Puli), je film prejel tri nagrade, nagrado kritike za najboljšega režiserja, nagrado za najboljšo igralko (Metka Gabrijelčič) in za najboljši film po izboru gledalcev. Sledila je nemško-jugoslovanska koprodukcija, po motivih Maupasantove novele je posnel film Am Anfang war es Sünde, 1954 (Na začetku je bil greh). Snemal ga je v Piranu, v okoliških vaseh in v Istri. Leta 1955 je posnel film Trenutki odločitve. Za režijo je v Pulju prejel zlato areno, igralec Stane Sever pa zlato areno za glavno moško vlogo. Za nemške producente je leta 1956 posnel filma Hilfe – sie liebt mich (Na pomoč, ljubi me!) in Die Geierwally (Orlovsko dekle). V sečoveljskih solinah, Piranu in okolici je posnel film La ragazza della salina, 1957 (Dekle s solin, tudi Kruh in sol), italijansko-nemško-hrvaško koprodukcijo. Film Vesna je leta 1957 dobil nadaljevanje z naslovom Ne čakaj na maj. Za Bosna film je režiral film Vrata ostaju otvorena, 1959 (Vrata ostanejo odprta), v katerem je prvič zaigrala Milena Dravić, ki jo je Čap odkril v baletni šoli. Naslednji Čápov film, vohunski film X-25 javlja,1960, posnet v Piranu, je Triglav film prodal v 48 držav. Leta 1962 je režiral dve komediji, komedijoSreščemo se večeras (Srečala se bova zvečer) za Bosna film, kijoje snemal večinoma v Piranu in Portorožu, in Naš avto, ki se dogaja v Piranu in velja danes za pomemben film tudi z dokumentarnega in domoznanskega vidika. O Piranu je leta 1965 posnel tudi dokumentarni film. Za nemško televizijo je med letoma 1966 in 1970 posnel televizijski film in tri televizijske serije. Najuspešnejša je bila nemško-francoska televizijska serija v trinajstih epizodah Rinaldo Rinaldini, 1968. Tudi snemanje te serije je umestil v Piran. Leta 2008 so vseh trinajst epizod izdali tudi na DVD-jih.
František Čáp je umrl v bolnici v Ankaranu. Pokopan je na piranskem pokopališču v družinski grobnici rodbine Petronio. V Piranu se po Čápu imenuje ulični prehod, kjer so mu postavili tudi spominsko ploščo.