BUTARA, Franc

Rodil se je materi Ani, roj. Dušak, in očetu Francu Butari. Osnovno šolo je obiskoval v Cerkljah ob Krki, meščansko šolo v Brežicah, kmetijsko šolo pa je končal na Grmu v Novem mestu.

V narodnoosvobodilno gibanje se je vključil oktobra 1941, v partizane pa je odšel aprila 1942. V Gorjanskem partizanskem bataljonu je bil vodnik, nato obveščevalec bataljona. Decembra 1942 je postal ujetnik italijanske vojske. Najprej je bil mučen, nato pa obsojen na dosmrtno ječo. Do avgusta 1944 je bil zaprt v zaporih v Alessandrii in Trstu, nato pa v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau in kasneje v podružnici Leitmeritz, kjer je v začetku maja 1945 dočakal osvoboditev. V slednjem uničevalnem taborišču je delal v kamnolomu v nečloveških razmerah.

V Slovenijo se je vrnil konec maja 1945 in se takoj zaposlil pri Ljudski milici. Najprej je bil prvi komandir postaje Ljudske milice v Cerkljah in kmalu zatem v Brežicah. V letu 1947 je bil komandir postaje Ljudske milice v Krškem. Nato se je preusmeril v gospodarstvo in vodil nekaj podjetij. Leta 1956 se je zaposlil v Kmetijski zadrugi Brežice, ki se je kasneje preimenovala v Agrario Brežice in kjer je bil vodja  oddelka lahke in težke strojne mehanizacije vse do prerane smrti leta 1967.

Decembra 1946 se je v Krškem poročil z Zlato Lovše iz Krške vasi, s katero sta leta 1951 posvojila deklico Jožico Erpič. Žena Zlata je bila po vojni vodja reševalne postaje, nato računovodkinja v Zdravstvenem domu Brežice ter do upokojitve vodja računovodstva v Termah Čatež. Delovala je v več društvih in bila ustanoviteljica ter dolgoletna predsednica Društva finančno-računovodskih delavcev Brežice.

Franc Butara je bil občinski odbornik ter dejaven v organizaciji Zveze borcev, v pevskem zboru bratov Milavcev in v amaterski gledališki skupini bratov Milavcev v Brežicah. Leta 1955 je bil soustanovitelj Nogometnega kluba Brežice, bil pa je tudi član kegljaške ekipe Kmetijske zadruge Brežice oz. Agrarie Brežice.