BUDKOVIČ, Gašper

Gašperjevo otroštvo »je bilo zapolnjeno z igro in delom. Očetu Jakobu sem pomagal pri vožnji tramov in oglja z Mašuna v Trst, materi Uršuli pa pri hiši in na polju. V osnovni šoli me je poučeval Filip Kette, oče poznejšega pesnika Dragotina Ketteja. Še danes se spomnim večerov, ko sem sedel v kotu kuhinje in z veseljem listal knjige, ki jih je mati prinesla iz bralnega društva ali župnišča.«

Ko še ni bil star 14 let, je odšel v uk k trgovcu Aleksandru Ličanu v Ilirsko Bistrico. Ličanova trgovina je bila bogato založena in zelo obiskana, njen lastnik pa pomembna osebnost v kraju: bil je župan, cerkveni ključar, član šolskega in gozdnega odbora. Po treh letih je bil izučen za trgovca. Iz Ilirske Bistrice je odšel za delom v Trst, vendar tu ni zdržal dolgo, saj je zbolel. Po povratku domov se je zaposlil v Kranju. Najprej v trgovini Ferdinanda Hlebša, kasneje je nastopil delo pri Francu Omersi. Kljub pridnosti je zaradi sezonskega padca prometa izgubil službo: brez grenkobe, a z novimi izkušnjami, ki so mu kasneje koristile pri samostojni poti.

Ob koncu 19. stoletja je mladi trgovec prevzel Homannovo podružnico v Vidičevi hiši v Radovljici. Kupci so prihajali iz celotnega radovljiškega okraja. Trgovina je bila stičišče številnih Bohinjcev, ki so v mesto prihajali po opravkih na sodniji, davkariji, lekarni ali glavarstvu. Med pogovori so Gašperju pripovedovali o gradnji železnice in bohinjskega predora. Sčasoma so ga začeli vabiti, naj trgovino preseli v Bohinj. Poslovanje v Radovljici je zaključil vestno: izterjal je dolgove kupcev in obvestil Homannove, da odhaja.

V Bohinjski Bistrici je za pet let v najem vzel prostore pri Jurjevcu. Ponudbo trgovine je prilagodil domačinom in delavcem pri gradnji bohinjske železnice. Trgovina jih je oskrbovala z osnovnimi živili – sprva s krompirjem, fižolom in zeljem, pozneje tudi z rižem, testeninami, oljem in kisom. Povpraševanje je naraščalo, promet se je širil. Trgovina je hitro postala pretesna, zato jo je Gašper razširil z nakupom dela hleva.

Avgusta 1905 se je poročil z Viktorijo Oman iz Kanalske doline. Kot sobarica je delala pri podjetju Ceconi, ki je gradilo bohinjski predor. Gašper je v središču Bohinjske Bistrice kupil zemljišče in začel gradnjo poslovno-stanovanjske hiše. Do leta 1908 je trgovina zaživela v novih prostorih, dve leti pozneje pa je zgradil še podružnico v Spodnji vasi. Čeprav močno zadolžen, mu je uspelo dolg poplačati – tudi s pomočjo ženine dote. Z razvojem Bohinja je videl priložnost še v turizmu. Aktivno je sodeloval pri gradnji kopališča Danica in sankališča Belvedere ter bil član Društva za privabitev tujcev.

Ko je Italija maja 1915 vstopila v vojno, je Bohinj postal del ožjega bojnega območja. To je pomenilo, da je v Bohinj prišlo ogromno vojakov, kar je povzročilo ponoven porast prometa v trgovini. Pridobil je status vojnega dobavitelja in bil oproščen vojaške službe. Cene blaga je določala država, zaradi česar trgovina ni prinašala večjega dobička. Jeseni leta 1917 je bil kljub oprostitvi zaradi statusa vojnega dobavitelja vpoklican v vojsko. Med njegovo odsotnostjo je trgovino vodila žena Viktorija, vendar so se razmere s koncem vojne močno spremenile. Blaga je primanjkovalo, cene pa so narasle. Trgovina je kljub temu uspešno preživela vojno. Po prvi svetovni vojni je nastopila gospodarska kriza: kmetje so izgubili dostop do kreditov, trgovci pa niso mogli izterjati dolgov. V Bohinju je razmere poslabšalo še zaprtje železarne na Jesenicah, gospodarstvo je zamrlo in zaradi nove vojne je nastopila velika draginja.

Nemška zasedba je prinesla nove zakone, nove valute in strogo kontrolo, pod katero je delovala Budkovičeva trgovina. Prodaja je potekala izključno na karte. Medtem pa se je v ozadju že krepil odpor proti okupatorju. Partizani so iskali pomoč – in našli so jo v Budkovičevi trgovini, ki je ostala njihova opora do konca vojne. Ob koncu vojne so partizani iz Budkovičeve trgovine odpeljali ogromno blaga, večino na planino Vogar. Z njimi je moral oditi tudi Gašperjev sin Slavko. Namesto svobode so za Budkovičevo trgovino prišli novi ukrepi. Krajevni ljudski odbor je zasegle trgovino in ustavil prodajo. Sledil je popis zalog in dolgotrajna zapora trgovine. Blago se je izdajalo le občasno s posebnimi dovolilnicami. Iskali so načine, kako trgovino priključiti nastajajoči zadrugi. Vloga za ponovno odprtje je bila zavrnjena. Brez obtožbe in brez zaslišanja je Gašper pristal v zaporu v Ljubljani. Dva meseca je bil brez pravice do obrambe. V trgovino so postavili novega upravitelja, v Budkovičevo hišo pa so se naselili ljudje, ki so si prisvajali pohištvo, opremo, prostor. Družina je ostala brez prihodkov, v lastni hiši so bili kot tujci. Avgusta 1946 je sledi sodni proces. Na podlagi izmišljene obtožnice, brez možnosti zaslišanja svojih prič, je bil Gašper obsojen na 13 mesecev zapora, zaplembo premoženja, procesne stroške in povprečnino 10.000 dinarjev. Po pritožbi je vrhovno sodišče manjši del premoženja vrnilo družini, da je lahko preživela.

Gašperju Budkoviču so odvzeli vse: trgovino, dom, dostojanstvo. Bil je odvisen od sina Slavka in njegove skromne plače. V zaplenjeni hiši je bilo vse uničeno. Ko je Gašper Budkovič umrl, ni bilo tišine, ni bilo spoštovanja. Z zvočnikov je odmevala glasna glasba tistih časov, tuja in hladna.