Že kot gimnazijec je izstopal kot eden najobetavnejših jugoslovanskih mladih šahistov. Pri šestnajstih letih je prvič osvojil naslov mladinskega prvaka Jugoslavije in uspeh ponovil še v naslednjih dveh letih. Leta 1961 je v Haagu postal svetovni mladinski prvak ter s tem najmlajši mednarodni mojster na svetu. Velemojstrski naslov mu je Mednarodna šahovska zveza (FIDE) podelila leta 1963.
Kot stalni član jugoslovanske reprezentance je v več kot dvajsetletni reprezentančni karieri osvojil šest olimpijskih kolajn, štiri srebrne (1962, 1964, 1968, 1974) in dve bronasti (1970, 1980) ter tri kolajne na evropskih prvenstvih. Skupno je v vseh olimpijskih nastopih izgubil le tri partije, kar priča o njegovi stabilnosti in zanesljivosti na najvišji ravni. Nastopal je na najpomembnejših mednarodnih turnirjih in dosegel vrsto vidnih uvrstitev, med drugim drugo mesto na turnirju v San Juanu, Portoriko, leta 1969, kjer je zaostal le za tedanjim svetovnim prvakom Borisom Spaskim.
V začetku kariere je gojil izrazito napadalni slog igre, pozneje pa se je uveljavil kot izjemen pozicijski igralec, znan po zanesljivi in preudarni igri. Veljal je za vrhunskega poznavalca teorije otvoritev in končnic, njegove analize pa so pomembno vplivale na sodobno šahovsko prakso.
Bil je član mariborskega kluba Železničarski šahovski klub, kjer je več kot dve desetletji igral na prvi deski in postal simbol vztrajnosti ter kakovosti. Pomemben je bil tudi njegov prispevek k šahovski publicistiki in strokovnemu delu. Kot novinar in urednik je prispeval tudi k popularizaciji šaha v Sloveniji. Kot dolgoletni urednik beograjskega Šahovskega informatorja je soustvarjal eno vodilnih svetovnih šahovskih strokovnih publikacij. Za bralce časopisa Delo je 36 let pripravljal šahovske trde orehe. Deloval je tudi kot selektor jugoslovanske šahovske reprezentance ter po osamosvojitvi Slovenije kot prvi selektor slovenske šahovske reprezentance (1991 – 1997).
Šahovska zveza Slovenije ga je večkrat nagradila za življenjsko delo, med drugim z Vidmarjevim priznanjem in Bloudkovo nagrado. Njegov vpliv presega tekmovalne uspehe, kot mentor in vzornik je navdihnil generacije slovenskih šahistov.
B. Parma; B. Kutin: Šah za vsakogar, 1975 (ponatis 1982 in 1987)
D. Marović; B. Parma: Kako igrati crnim?!…, 1977
B. Parma; E. Kokošinek; D. Njegovan: Šah na šolskih klopeh, 1993
B. Parma; E. Kokošinek: Šahovske kombinacije: priročnik za šahiste in šahovske krožke, 1995
D. Njegovan; B. Parma; E. Kokošinek: S šahom v srcu: prispevki za šah v Sloveniji, 2003
Leta 1971 mu je bil podeljen red zaslug za narod s srebrno zvezdo. Leta 1986 je prejel Bloudkovo nagrado, leta 2002 je bil odlikovan s Častnim znakom svobode Republike Slovenije. Leta 2004 je prejel Vidmarjevo priznanje za življenjsko delo in izjemen prispevek k razvoju slovenskega šaha.
Bibliografija Bruna Parma v sistemu COBISS
Bruno Parma na Alchetron (nazadnje dostopano 5. 3. 2026)
Bruno Parma na dLibu
Bruno Parma na Wikipediji (nazadnje dostopano 5. 3. 2026)
O Brunu Parma v časopisu Delo, Slovenskih novicah in športnih novicah Jutranji in SportklubN1 (nazadnje dostopano 5. 3. 2026)
Jaklič, T. Življenje med črno-belimi figurami. Delo, 11. februar 2026, str. 20.
Mohr, G. Bruno Parma (1941-2026). Večer, 9. februar 2026, str. 17.
