Franc BREŽNIK

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Celju, na univerzi v avstrijskem Gradcu pa je končal študij filozofije.

Najprej je med letoma 1878 in 1890 na gimnaziji v Novem mestu poučeval latinščino, grščino, nemščino, slovenščino in telovadbo. Nato je na gimnaziji v Ljubljani služboval do leta 1906, ko je postal ravnatelj novomeške gimnazije. V času ravnateljevanja se je ukvarjal z gradnjo novega gimnazijskega poslopja v Novem mestu, s selitvijo iz stare v novo stavbo in z reševanjem prostorske stiske med prvo svetovno vojno, ko je vojska zasedla obe stavbi. Med vojno, ko je bilo hudo pomanjkanje, je skrbel tudi za materialno plat življenja dijakov. Upokojen je bil leta 1918.

Uveljavil se je tudi kot pedagoški pisec in prevajalec iz klasičnih jezikov. V Izvestjih novomeške gimnazije je objavil prispevke O Sokratovi metodi s posebnim ozirom na Platonovega Menona in o pojmu, Vzgoja in pouk pri Grkih, Vzgoja in pouk pri Rimljanih za časa kraljev in ljudovlade ter Novo šolsko poslopje državne gimnazije v Novem mestu, v Učiteljskem tovarišu pa prispevek z naslovom Ernst Haeckel o reformi pouka in šolstva.

Tudi njegov sin Pavel Brežnik se je uveljavil kot odličen pedagog.