BRECELJ, Marko

Rodi se v Sarajevu, v učiteljski družini, materi Branki in očetu Ivanu. Že po enem letu se preselijo v Maribor, kjer Marko preživlja mladost v zavetju pohorskih vzpetin. Maturira na Predinovi gimnaziji. Najprej študira geologijo, a se po očetovih stopinjah vpiše na FNT, smer tehnična fizika. Marko ni nikoli uspešen študent. Morda je zato kriv tudi Alojz Kodre, neizprosni predavatelj predmeta matematična fizika. Kasneje mu posveti legendarni komad Alojz valček. Zelo hitro si pribori status samostojnega kulturnega delavca, ki mu omogoča, da postane in ostane falirani študent. Svojo glasbeno pot začne z violino. Najprej igra v kvartetu Trije črnci in v triu Krik, s katerim leta 1973 nastopi na mladinskem festivalu v Subotici. Naslednje leto mu v Subotici violino ukradejo, vendar na festivalu osvoji ugledno nagrado strokovne žirije za pesem Duša in jaz. Istega leta izide legendarna plošča Cocktail, ki je še danes daleč najboljši kantavtorski album v Sloveniji. Pri Cocktailu Marku z aranžmaji izdatno pomaga mojster Adamič. Poleg slave mu album prinese še nagrado sedem sekretarjev Skoja, ki pa jo Marko pozabi na kranjski železniški postaji.
Že med nastajanjem Cocktaila začne Marko sodelovati z Borisom Beletom, nastopita na nekaj festivalih, a brez večjega uspeha. Iz dua nastane verjetno najboljša jugoslovanska rockovska skupina vseh časov Buldožer. Posname ploščo Pljuni istini u oči, ki zaradi nenavadnih besedil in cinizma kljub uspehu ne doživi pričakovanega ponatisa. Marko je pri Buldožerjih avtor večine besedil in glavni pevec. Njihovi nastopi so prave atrakcije.
Slovo od Buldožerjev ne pomeni slovesa od glasbe. Napiše glasbo za film Živi bili pa videli in zanjo dobi puljsko zlato areno. Z Ivom Volarićem Feom, avtorjem kultne pesniške zbirke Desperado tonic water, sestavita duet Zlatni zubi, nastopata po širši in ožji domovini in z nenavadno poezijo in glasbo zabavata občinstvo.
Marko dokončno zapusti faks, a še zmeraj ostane v Ljubljani, poleg glasbe ga včasih zamikajo tudi drugi umetniški žanri. Med glasbenimi nastopi večkrat izpelje nadzorovane samovžige, ponavadi si prižge lase in jih pusti goreti tako dolgo, dokler se do prvih vrst ne razširi smrad po zažganem. V osemdesetih letih Marko nastopa še s skupino Marjanov čudni zajec in z ansamblom Javna vaja. Posname samostojni album Desant na Rt dobre nade, v devetdesetih letih pa sodeluje s skupino Strelnikoff. Kasneje se načeloma zadovolji z vlogo najboljšega interpreta Brecljevih pesmi.
Marko se poroči z Arijano. Želja, da bi se imenovala enako kot partnerica Borisa Beleta, kompanjona in rivala iz Buldožerjev, se mu uresniči.
Preseli se v Koper, kjer postane “WC-direktor” ponovno ustanovljenega Mladinskega kulturnega centra. Vseskozi se bori proti sistemskemu zatiranju mladinske kulture. Zaradi specifičnega načina vodenja in skorajda nemogočega značaja se v Kopru pojavijo napisi Brecelj – diktator. Odkar je direktor MKC, Marko pritiska na Ljubljano, naj ne pozabi na razvoj in pomen lokalnih mladinskih scen. Kot zakleto noben kulturni minister nima nikoli dovolj posluha za razvoj mladinske kulture, zato se na neki novoletni sprejem da prinesti kot kitajski cesar.

Marko ustanovi Društvo prijateljev zmernega napredka, izdaja Trobento, skrbi za alternativno kulturo in se začne resno ukvarjati s politiko. Leta 1994 neuspešno kandidira za župana Kopra in poskus ponovi še nekajkrat. Podobo taktiko kot pri glasbenih nastopih izbere tudi na predvolilnih shodih. Tako na zborovanju Neodvisne liste za Koper med govorom županskega kandidata Damjana Vremca, ki je njegov tekmec, po vseh štirih pridrsa k odru in v pasjem položaju, vkup z lajanjem, bevskanjem in cviljenjem, vztraja celo uro in še nekaj minut zraven.
Vremec in Marko kasneje na volitvah pogorita. Podoben protest si Marko privošči v Ajdovščini. Ko si tamkajšnji župan in nekaj svetnikov prizadevajo, da begunci iz zbirnega centra ne bi obiskovali rednih slovenskih šol, pred občinsko stavbo izvede jedilno stavko, kjer skupaj s somišljeniki do onemoglosti je kekse, ki jim je že zdavnaj potekel rok trajanja. Naklonjenost prezrtim in marginaliziranim pokaže tudi pred kratkim, ko izbrisanim med protestnim pohodom od Portoroža do Ljubljane uredi prenočišče v Kopru. Protestniki v zahvalo nekaj časa nosijo njegovo sliko.
S politiko se ne ukvarja zgolj na institucionalnih izbiranjih najboljšega kandidata ali z nenavadnimi protesti. Včasih poseže po bolj urbanem, pouličnem, skoraj gverilskem načinu vojskovanja. Po začetku Busheve ere je Marko glavni organizator mehkih terorističnih akcij. Med njimi je gotovo najuspešnejša ugrabitev ameriških marincev. Borci za svobodni svet, ki po dolgi plovbi počivajo v Kopru, svoje roke nesebično ponudijo koprskemu Rdečemu križu. Ta jih pošlje k plemenskemu vraču, naj bi mu pomagali pri barvanju. Ko za delo pripravljeni marinci vstopijo v koprski MKC, jih pričaka napisi “we refuse your help”, Marko pa jim v krajšem nagovoru pove, kaj ga moti v ameriški politiki. Poparjeni afganistanski veterani se hitro poberejo nazaj na svojo ladjo. Podobne akcije si Marko privošči tudi v kampanji proti Natu in vojni, na ameriško veleposlaništvo zmeče papirnata letala, odhod letalonosilke pa pozdravi s pokanjem s karbidi. Ameriška ladja na streljanje na srečo ne odgovori.
Zadnjo “mehko teroristično akcijo” izpelje malo pred praznikom Marijinega vnebovzetja. Skupaj s pomočniki se s skupinsko vstopnico vzpne na koprski zvonik in s tapisomom oblepi kemblje sedmih zvonov.
Na dan krščanskega veselja je tako donenje zvon pridušeno, zaprepadeni verniki in duhovniki začno govoriti o verski nestrpnosti, Rode pa izjavi, da tisti, ki ne prenesejo zvonov, ne prenesejo svobode. Marko sestavi sporočilo za javnost, v katerem zapiše, da je pokazal, da je utišanje koprskih zvonov le tehnično vprašanje in da je klerikalizem temeljni slovenski ekoproblem.
Brecljevanje pa nikakor ni prvo, pač pa že četrto gostovanje Marka Breclja v Cankarjevem domu. Kot je zapisal ob svojem predzadnjem nastopu v Klubu CD leta 2010, ga je prvič in drugič tja v osemdesetih povabil sponzor Jani Kovačič. Svoj tretji nastop v Cankarjevem domu pa je še posebej argumentiral: »Prihajam zato, ker bom dobro plačan in da svojemu spoštovalstvu zaigramzapojem na prestižnem nacionalnem kulturnem prizorišču, kjer pomota ne bo več mogoča. Sem namreč prestižen yugo-slovenski kantavtor. Potem lahko umrem. Morebitno naslednje povabilo Cankarjevega doma leta 2029 bom namreč morebiti živ brez dvoma zavrnil.«