Foto galerija
Po osnovni šoli v Žireh, gimnaziji v Škofji Loki, filozofski fakulteti v Ljubljani se je v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) zaposlila leta 1979, v času, ko so sestavljali Slovar slovenskega knjižnega jezika. Je soavtorica treh knjig tega slovarja. Sodelovala je pri Besedišču slovenskega jezika (Ljubljana 1987), to je pri zbirki besed, ki niso zajete v Slovar slovenskega knjižnega jezika. Deli avtorstvo pri slovarskem delu Slovenskega pravopisa 2001, pri katerem je obravnavala samostalnik.
Iz Leksikološke sekcije, v okviru katere so izšla omenjena dela, je leta 2003 prešla v Sekcijo za terminološke slovarje. Pod njenim vodstvom je leta 2008 izšel Čebelarski terminološki slovar, pri katerem je soavtorica in urednica. Prav tako je vodila delo pri Slovenskem smučarskem slovarju (2011). Tudi tu je urednica in soavtorica. S strokovnim pregledom je sodelovala še pri Geografskem terminološkem slovarju (2005), pri Geološkem terminološkem slovarju (2006), pri Gledališkem terminološkem slovarju (2007), pri Slovenskem tehniškem slovarju (2007, A–B) in pri slovensko-italijanskem in italijansko-slovenskem slovarju elektronike, elektrotehnike in telekomunikacij.
Zunaj inštitutskih okvirov je sodelovala pri Javnozdravstvenem terminološkem glosarju (1997) in Pojmovniku s področja obratovanja in vzdrževanja distribucijskega elektroenergetskega omrežja in postrojev, ki je kolektivno delo in prvo na tem področju. Leksikografsko ga je utemeljila in uredila.
Zdaj v sodelovanju s strokovnimi sodelavci iz umetnostne zgodovine pripravlja slovar barv in posamezne izseke iz umetnostnozgodovinskega slovarja.
Pomenoslovne razprave je objavljala v inštitutski reviji Jezikoslovni zapiski, v Traditiones, glasilu II. razreda SAZU, Slavistični reviji, Slavia Centralis, Slovenski jezik in drugih strokovnih revijah. Sodelovala je na domačih in mednarodnih simpozijih o tehniški besedi, o jezikoslovcu Stanislavu Škrabcu, na narečnih simpozijih in na slovenskih slavističnih kongresih. Posebno pozornost je v svojih razpravah namenjala novim besedam, publicističnemu jeziku, prevzemanju iz angleščine in terminologiji. Imela je več jezikovnih oddaj na Radiu Slovenija in Radiu Trst.
Posebno ljubo ji je sodelovanje pri Žirovskem občasniku. V več delih je razčlenila jezikovne zanimivosti zemljepisnih imen na Žirovskem. V njem ocenjuje tudi tekoče literarno ustvarjanje žirovskih rojakov (Franc Temelj, Žirovski album; Tončka Stanonik, Sanje s šolskega avtobusa; Milena Miklavčič, Pri hrastu na levo, Usode; Marija Stanonik, Irena Kunšič, Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na češnjah idr.) V zborniku Selo pri Žireh 1291–2001 (2001) je razčlenila etimologijo besede Selo, v zborniku Zgodovinskega društva Tabor (2005) pa besedo tabor. S posebnim veseljem sodeluje s svojimi sošolci iz osnovne šole, s katerimi so ob petdesetletnici izdali knjigo Ciciban postaja Abraham, ob šestdesetletnici pa pripravili večer s poklicno življenjsko inventuro.
Poleg teoretičnega in strokovno zahtevnejšega ukvarjanja z jezikom jo je zanimal tudi živi jezik v knjigah in medijih. Ob službenem strokovnem delu se je tako ves čas ukvarjala s priložnostnim in rednim lektoriranjem. Od 1984 do 1987 je bila lektor pri reviji Zdravstveni obzornik.
Za območje občine Dobrova – Polhov Gradec je napisala več turističnih publikacij: vodnik (2001), prospekt Turističnega društva Briše (2007), občinski prospekt iz leta 2008, besedilo za turistični zemljevid Polhograjsko hribovje z okolico (2004) in prospekt z naslovom Tako je bilo – O težkih razmerah zaradi nemško-italijanske meje med drugo svetovno vojno v Polhograjsem hribovju. V okviru Turističnega društva Polhov Gradec je organizirala več predavanj.
Leta 2008 je bilo v Polhovem Gradcu pod njenim vodstvom organizirano Blagajevo leto, v okviru katerega so postavili kip grofu Rihardu Blagaju, renovirali njegov obelisk in pripravili simpozij z naslovom Rihard Ursini Blagaj v slovenski kulturi. Občina Dobrova – Polhov Gradec ji je za to delo podelila občinsko priznanje. Sad simpozija je bil domoznanski zbornik, ki je izšel leta 2009 pod njenim uredništvom z naslovom Gospod z rožo, grof Rihard Ursini Blagaj v slovenski kulturi. V letu 2013 je začela urejati domoznanski občinski zbornik z naslovom Domači kraji.
Za zbirko folklorističnih pripovedi Glasovi, ki prinaša bogastvo ljudskega izročila iz Slovenije in zamejstva, je zbrala 746 motivno pestrih folklornih pripovedi iz Polhovega Gradca, Dobrove, Horjula, Šentjošta, Črnega Vrha in okoliških krajev. Naslov knjige je Jaz sem višje kot Marija (2010), pripovedi pa se navezujejo na bogato naravno, socialno, družbeno- in kulturnozgodovinsko dediščino tega območja. Sodelovalo je 97 pripovedovalcev, pri tem pa je pomagalo 15 zapisovalcev.
Sodeluje tudi v domačih društvih, s posebnim veseljem v Klekljarskem društvu Polhov Gradec in Polhograjskem Planinskem društvu Blagajana. Ob njegovi 30-letnici je uredila zbornik Naša pot (2010). Njeno priljubljeno področje je tudi opisovanje doživetij v naravi, posebno v hribih, ki jih priobčuje v Planinskem vestniku in lokalnih časopisih. V zadnjih objavlja tudi aktualistične sestavke s kulturološko vsebino v rubriki Naravna in kulturna podoba naše občine.
Živi v Srednji vasi pri Polhovem Gradcu.
Vir: zapis Ljudmile Bokal, marec 2013