Bojan FORTIČ

Osnovno in srednje šolanje je opravil v rojstnem kraju v Idriji. Leta 1949 je diplomiral na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po opravljenem specialističnem izpitu iz ftiziologije na Golniku leta 1959 je, kot štipendist Svetovne zdravstvene organizacije, nadaljeval strokovno izpopolnjevanje na Danskem, Nizozemskem in v Veliki Britaniji. Leta 1975 je na ljubljanski medicinski fakulteti doktoriral z delom Kronični bronhitis v starosti.

Takoj po diplomi je bil za eno leto napoten na Ministrstvo za ljudsko zdravje v Ljubljani. Leta 1950 so ga poslali na Golnik, kjer je leta 1952 prevzel epidemiološko službo. Tu je vodil vseslovenski centralni register za tuberkulozne bolnike, ki je bil eden prvih tovrstnih v evropskem merilu. Leta 1955 je prevzel vodenje pnevmološkega oddelka. Leta 1957 je postal pomočnik strokovnega direktorja. Zaradi zgodnje smrti primarija dr. Furlana je že leta 1961 prevzel vodenje bolnišnice Golnik, takrat imenovane Inštitut za tuberkulozo SR Slovenije. Na položaju direktorja je ostal polnih 27 let do leta 1988, Čez tri leta se je upokojil.

Zaslužen je bil za razvoj inštituta v osrednjo slovensko klinično in raziskovalno ustanovo za pljučne bolezni. Pod njegovim vodstvom je bolnišnica Golnik postala učna baza Medicinske fakultete. Leta 1971 je dosegel samoupravni sporazum med Kliničnem centrom iz Ljubljane in »Golnikom« o delitvi dela. V osemdesetih letih je uvidel potrebo po popestritvi ponudbe na področju zdravljenja bolezni v prsnem košu. Razvili so sodoben intenzivni oddelek, posebno pozornost posvetili zdravljenju astmatičnih bolnikov in vnovič uporabili zdravilnost gorskega zraka. Odprl je tudi oddelek za rehabilitacijo bolnikov po srčnem infarktu. Razvijal je tudi diagnostično bazo bolnišnice s posodabljanjem mikrobiološkega laboratorija, funkcionalne diagnostike pljuč, bronhologije in z razvojem citološke in patomorfološke diagnostike ter imunološkega laboratorija. Bil je soustvarjalec jugoslovanske pnevmologije. Že v petdesetih letih 20. stoletja je organiziral množično radiofotografsko snemanje prebivalstva celotne Slovenije, imenovane fluorografija. Organiziral je tudi vakcinacijo otrok in kemoprofilakso z izoniazidom. Proučeval je epidemiološke vidike tuberkuloze in drugih pljučnih bolezni, predvsem raka in bronhitisa. Proučeval je tudi vplive okolja, zlasti kajenja in onesnaženega zraka na človekovo zdravje. Bil je iniciator boja proti kajenju v Sloveniji in Jugoslaviji.

Leta 1963 je bil izvoljen za docenta na katedri za ftiziologijo ljubljanske Medicinske fakultete, katere vodstvo je prevzel po upokojitvi prof. dr. Roberta Neubauerja leta 1972. Bil je pobudnik podiplomskega študija na Medicinski fakulteti. Na Golniku teče že od leta 1972 dvosemesterski podiplomski študij iz pnevmologije. Med letoma 1973 in 1980 je bil predstojnik Oddelka za podiplomski študij ljubljanske medicinske fakultete, na kateri je 1979. leta postal redni profesor.

V letih od 1969 do 1984 je bil glavni urednik jugoslovanske strokovne revije Plućne bolesti i tuberkuloza, ki je izhajala na Golniku kot naslednica revije Tuberkuloza. Bil je tudi glavni urednik mesečnika Golniški vestnik in urejal je številne publikacije in edicije, ki jih je izdajal inštitut Golnik. Objavil je 78 znanstvenih in strokovnih člankov, več kot 50 poljudnoznanstvenih prispevkov, sedem različnih skript in učbenikov ter več kot 40 pomembnejših elaboratov in esejev. Objavil je tudi 25 članov o bolnišnici Golnik. Organiziral in vodil je številne slovenske in jugoslovanske pnevmo-ftiziološke kongrese. Bil je član in predsednik nekaterih slovenskih in zveznih odborov in združenj.