BEVK, France

Leta 1904 je v Bukovem opravil enorazredno ljudsko šolo, potem je šel v Kranj za trgovskega vajenca. Kmalu se je vrnil domov, saj ga je tovariš napeljal v krajo in potem izdal. Kasneje se je o tem izpovedal v povesti Tatič. Svojo prvo črtico Vstajenje je objavil leta 1906 v tržaški reviji Družinski prijatelj. Leta 1913 je maturiral na učiteljišču in nekaj časa poučeval na Cerkljanskem. Vse več je pisal s protivojno tematiko in bil zaradi tega tudi zaprt. Po 1. svetovni vojni ni več deloval kot učitelj, posvetil se je pisateljevanju in uredniškemu delu. Italijanska okupacija na domačih tleh ga je prizadela, zato se je umaknil v Ljubljano, kjer je bil urednik novega časnika Večerni list. Leta 1920 je v Ljubljani izšla njegova prva knjiga za mladino, zbirka otroških pesmi in igric Pastirčki pri kresu in plesu. Istega leta se je vrnil v Gorico in bil urednik Mladike, Goriške straže, Čuka na pal’ci, Goriške matice, kmalu pa je postal tudi ravnatelj Narodne knjigarne in papirnice. Ponovno je bil nekaj časa zaprt zaradi pisanja, leta 1928 pregnan iz Trsta, leta 1930 pa obsojen na dve leti hišnega zapora. Leta 1934 je bil obsojen na tri leta prisilnega bivanja na otoku Ventotene, vendar kmalu izpuščen na prizadevanje slovenskega PEN-kluba.
Sprva je pisal poezijo (Pesmi) in drame, nato se je osredotočil na prozo. Napisal je veliko število novel in povesti. Težišče njegovega ustvarjenja pa je vendarle v romanih. Njegova najobširnejša stvaritev je zgodovinska trilogija Znamenja na nebu, ki jo je dopolnil še z dvema romanoma, in tako ustvaril oris življenja našega ljudstva v začetku 14. stoletja, ko so ljudi mučile fevdalne vojne, kobilice, potres, lakota in kuga. Višek svojega pisanja je dosegel z romanom Kaplan Martin Čedermac. V tridesetih letih je napisal svoja najlepša mladinska dela: Jagoda, Lukec in njegov škorec, Tovariša, Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna. Po vojni je ustvarjal, večinoma za mladino, povesti: Tonček, Mali upornik, Črni bratje, Iz iskre požar, Učiteljica Breda, Vanka partizanka, Gregec Petelinček. Med drugo svetovno vojno je bil ponovno zaprt, leta 1943 je bil s padcem Italije izpuščen in v septembru odšel v partizane. Postal je eden pomembnejših voditeljev narodnoosvobodilnega boja.
Ko se je upokojil, je postal predsednik Društva slovenskih književnikov. Organiziral je literarne večere po Sloveniji in na njih tudi rad nastopal, veliko se je srečeval z mladimi bralci v okviru Bralne značke, ki je na Primorskem poimenovana po njem.
Leta 1950 je postal predsednik Društva slovenskih pisateljev, leta 1952 je bil izvoljen za prvega podpredsednika Slovenske matice, leta 1953 pa za člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1954 je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Leta 1969 je dobil nagrado Zlata knjiga za delo Mali upornik.
V Zakojci, kjer je preživljal otroštvo in rano mladost, je od leta 1990, ko je bila 100. obletnica pisateljevega rojstva,domačija urejena v muzej.
Na idrijskem gradu Gewerkenegg je bila leta 1971, ob prvi obletnici pisateljeve smrti, odprta Bevkova spominska soba, s katero je občina Idrija počastila spomin na svojega častnega občana.
V Novi Gorici so mu postavili spomenik in po njem se imenuje Goriška knjižnica Franceta Bevka.
Po povesti Črni bratje sta bila ob 80-letnici tragičnih dogodkov na ozemlju Primorske posneta istoimenski mladinski film in nadaljevanka. Scenarij sta napisala Marjan Bevk (sin) in Marko Bratuš.