Napredno iskanje
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

BALOH, Miha

BALOH Miha
Foto: Jaka Gasar

Foto galerija

Rojen:
21. maj 1928, Jesenice
Poklici in dejavnosti:
Občina:
Leksikon:

Rodil se je na Jesenicah v več kot tristo let stari hiši, ki je zadnja leta spet postala njegov dom. Rojen materi Minki Ravnikar in očetu Lovru Balohu je bil kot trimesečni dojenček prinešen k svoji stari mami v Dravlje. Stara mama Minka Ravnikar je za Miha skrbela vse do njegovih gimnazijskih let. Na Jesenice se je vračal samo v času počitnic. Šolanje na gimnaziji v Kranju je prekinila druga svetovna vojna. Miha se je vrnil v Dravlje in šolanje nadaljeval v Ljubljani. Kot štirinajstletnega fanta ga je motilo klerikalno draveljsko okolje, zato je pod vplivom narodnega heroja Franca Pokovca – Pokija in Staneta Kolmana postal aktivist OF in sodelavec NOB. Njegovo delovanje v akcijah OF ga je tako kompromitiralo pri italijanski okupacijski oblasti, da se je leta 1943 vrnil na Jesenice in se vpisal v vajeniško šolo. Tudi tu je navezal stike s somišljeniki in jeseni 1943 postal član SKOJ-a.

Povsem na novo je zaživel, ko je po koncu druge svetovne vojne odšel v Ljubljano. Vpisal se je v partizansko gimnazijo za Bežigradom, v kateri so se šolali borci in aktivisti NOB. V sezoni 1946/47 je že sodeloval v draveljskem prosvetnem društvu v vlogi Nečaka v igri Gospa ministrica avtorja Branislava Nušiča. Šolanje je nadaljeval na jeseniški gimnaziji. Bolj kot z učenjem pa se je ukvarjal s športom (smučanje, plavanje, tenis, nogomet) in gledališčem. V letih 1947/48 se je pojavil na odrskih deskah jeseniškega Sindikalnega gledališča. Strogi oče Lovro ni bil najbolj navdušen nad sinovo kariero igralca oziroma »glumača«, ker je bil to po njegovem mnenju manj primeren poklic. Toda Miha se je odpravil v Ljubljano in uspešno opravil sprejemni izpit na Akademiji za glasbo, režijo, film in televizijo. Bil pa je navihan študent, zato je štipendijo prejemal samo prvo študijsko leto. Namesto da bi statiral v ljubljanski Drami, je sodeloval v jeseniškem amaterskem gledališču, za kar je dobil opomin Akademije. Leta 1952 so igralci tretje generacije diplomsko predstavo Margareta uprizorili tudi na četrtem mednarodnem tednu študentskih odrov v Erlangenu in z njo izjemno navdušili publiko in medije. Po diplomi iz dramske igre je moral »odslužiti« štipendijo z enoletnim igranjem v Slovenskem narodnem gledališču Maribor . Leta 1953 je pričel igrati v slovenskem gledališču v Trstu, kjer je bil več sezon najbolj zaposlen igralec. Petnajstega septembra 1955 se je v Ljubljani poročil z igralko Štefanijo Drolc. Po letu 1958 je sodeloval na Odru 57. Sledilo je igranje v Eksperimentalnem gledališču Glej v Ljubljani. Od leta 1961 naprej je veliko ustvarjal kot svobodni umetnik. Gledališki uspeh je dosegel predvsem v modernih komornih dramah. Pomembni vlogi sta bili Marko Barič v igri Brež tretjega režiserja M. Begovića in Gowan Stevens v igri Requiem za vlačugo režiserja W. Faulknerja.

Filmsko kariero pa je začel v letu 1956 z uprizoritvijo predstave Milana Begoviča Brez tretjega v režiji Jožeta Babiča. Prvo filmsko vlogo je imel v Svet na Kajžarju še v času študija. Po letu 1966 se je uveljavil tudi pri tujih producentih in filmarjih, npr. na avstrijski TV v komediji Leni, v nemških filmih o Winnetouju in francosko-zahodnonemško-avstrijski nadaljevanki Omer paša. Leta 1970 so posneli televizijski projekt Vodnik po Ljubljani z Balohom v glavni vlogi, ki pa še do danes ni bil prikazan filmski javnosti. Igral je v več kot 40 slovenskih, jugoslovanskih, francoskih, avstrijskih, nemških idr. filmih. Igral je tudi v domačih TV igrah in nadaljevankah. Postal je tudi sodelavec mariborskega in tržaškega radia ter ljubljanskega Vala 202. Po igranju v filmih je ponovno zaigral še na odrih ljubljanske Drame in celjskega gledališča.

V pomembnejših vlogah v celovečernih filmih:
Svet na Kajžarju, 1952
Ne čakaj na maj, 1957
Veselica, 1960; Signali nad gradom, 1960
Ples v dežju, 1961; Dvoje, 196; La guerra continua, 1961
Sjenka slave, 1962
Nevesinjska puška, 1963; Operacija Ticijan, 1963
Svanuće, 1964
Po isti poti se ne vračaj, 1965; Provereno min njet, 1965
Amandus, 1966
Grajski biki, 1967
Tarzan, 1967
Nevidni bataljon, 1967
Maškarada, 1971
Ko pride lev, 1972; Prvi splitski odred, 1972; Lov na jelene, 1972
Crvena zemlja, 1975
Draga moja Iza, 1979
13. jul, 1982
Naš človek, 1985
Čaruga, 1991

Za vlogo kurirja v filmu Veselica je leta 1961 na jugoslovanskem filmskem festivalu v Pulju prejel prvo nagrado Zlata arena. Leta 2005 je dobil častno priznanje slovenskih filmskih delavcev. Prejel je tudi red dela z zlatim vencem, zlato vrtnico itd. Leta 2008 so mu podelili naziv častnega občana občine Jesenice. Leta 2014 je prejel nagrado Društva slovenskih režiserjev Bert za življenjsko delo na področju filmske igre.

L. Lesar: Sto pogovorov z znanimi Slovenci: Miha Baloh gledališki in filmski igralec, Ljubljana 2008, str. 22 in 23
Osebnosti od A do L, Ljubljana 2008, str. 35
M. Volčič: Sem generalka za življenje : Miha Baloh, igralec in upornik, Delo 1996, št. 92 (20.IV.), str. 40
D. Sedej: Veliki francoski režiser Christian Jaque o Mihi Balohu: zrno blaznosti v plemeniti duši, Gorenjski glas 1999, št. 78 (1. okt. 1999), str. 18-19
Poklon Mihi Balohu : igralec je bil več sezon član slovenskega tržaškega gledališča … : Divača, v petek zvečer, Primorski dnevnik 2008, št. 156 (2. jul.), str. 18
P. Kolšek: Filmske vloge, ki jih ni videl še noben Slovenec : Miha Baloh, filmski igralec pri osemdesetih, Delo 2008, št. 160 (12. jul.).- str. 22-23
M. Pertič: Poklon Mihi Balohu, Bonbon2008, št. 119 (15. jul.), str. 44
Z. Vrdlovec: 80-letnica Mihe Baloha, Dnevnik 2008, št. 119 (24. maj), str. 17
P. Bibič: Viharnik spod Možaklje, Gledališki list SNG 2008/09, št. 2, str. 94-97
S. Pelko: Ni boljšega, Gledališki list SNG 2008/09, št. 2, str. 98-99

Avtor/-ica gesla: Miran Lola Božič, Mestna knjižnica Kranj
Datum prvega vnosa: 25. 10. 2011 | Zadnja sprememba: 1. 9. 2020
Prijavi napako