France BALANTIČ

Pesnik France Balantič je izšel iz delavske družine v predmestju Kamnika. Po osnovni šoli v domačem mestu je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Kot sedmošolec se je pridružil igralski skupini, se udeleževal družbenega življenja kamniških študentov in poleti 1940 objavil prve pesmi v kamniškem zborniku mladih Bistrica – izpoved mlade volje. Takrat je bil že ves v pesniškem snovanju in je med drugim v jeseni zasnoval sonetni venec. Ker je na novega leta 1941 hudo zbolel, se je izpisal iz šole, toda zaradi nemške okupacije aprila 1941 se je odločil za umik v Ljubljano, uspel končati gimnazijo in se vpisati na slavistiko. Spočetka je sodeloval z Osvobodilno fronto in bil junija 1942 odpeljan v taborišče Gonars, ko pa se je novembra tega leta vrnil v Ljubljano, so se razmere močno spremenile, saj je že divjala državljanska vojna. Zato se je spomladi 1943 na pobudo prijatelja Kremžarja pridružil vaških stražarjem v Grahovem pri Cerknici, kjer pa so novembra partizanske enote uničile domobransko postojanko, v kateri je zgorel tudi Balantič.

Balantič je za življenja objavil v reviji Dom in svet vsega dvajset pesmi, toda februarja 1942 je pripravil pesniško zbirko Muževna sem steblika in jo izročil uredniku dr. Tinetu Debeljaku. Založba je zbirko sprejela, toda do natisa ni prišlo. Šele po pesnikovi smrti je Debeljak zbral vse dostopno pesniško gradivo in ga z bogatin komentarjem izdal v zbirki pod naslovom V ognju groze plapolam (1944). Zbirka je vzbudila izjemen odmev, in čeprav je bil Balantič uvrščen na seznam prepovedanih avtorjev, je njegova poezija odmevala tudi v povojnem času, ko je postal simbol zamolčane in prepovedane literature. Znova so ga natisnili v emigraciji (1956, 1976), medtem ko je do natisa v domovini prišlo leta 1966, a je zaradi prepovedi z vrha političnega partijskega vodstva celotna naklada romala v uničenje. Prvi izbor je v domovini izšel šele 1984.

Biografijo je napisal France Pibernik junija 2015.